Prebiranje scenarijev in pomnjenje vrstic. S tem si britanski igralec Ray Winstone, ki smo ga lahko gledali v filmih Dvojna igra, Beowulf, Sneguljčica in lovec ter Noah, že skoraj štiri desetletja služi vsakdanji kruh. Pa vendar bi, če bi ga o njegovih poklicnih željah povprašali v šoli, verjetno pomislil na vse, razen na poklice, povezane z branjem. V učilnici je bil namreč lenuh brez primere, ki mu učenje nikakor ni dišalo. Brati se je naučil šele pošteno za vrstniki – ko je na torti upihnil 11. svečko!
Odkar pomni, mu guljenje šolskih klopi ni dišalo. »Šole nisem jemal resno. S snovjo in znanjem sem za vrstniki zaostajal za vsaj dve leti. Brati sem se naučil šele pri enajstih,« priznava igralec in pridaja, da je bila za vse kriva njegova lenoba. Vsaj ko je naneslo na šolo, kajti v šport se je vrgel s precej večjim zanosom. V boksarskem ringu, po katerem je začel poplesavati pri 12, je njegov pretepaški dar hitro prišel v ospredje, saj je v dobrem desetletju pod okriljem amaterskega boksarskega kluba svojo državo zastopal kar dvakrat, iz 88 spopadov je 80-krat odšel kot zmagovalec, trikrat pa je dosegel zlato na šolskih tekmovanjih. A bi morda tudi tu lahko šel še dlje, če ne bi bil samemu sebi največji sovražnik. »Bilo bi mi nadvse všeč, če bi se udeležil svetovnega prvenstva. A za kaj takega preprosto nisem bil dovolj predan. In mislim, da mi manjka tudi talenta,« pravi in še, da se z boksom tako ali tako ni začel ukvarjati zaradi želje po profesionalni športni karieri, ampak da ne bi zabredel. Vsekakor mu njegova s športom prepojena mladost pride nadvse prav tudi danes, saj v teh dneh prihaja na velika platna njegov najnovejši film Jawbone, v katerem se je prelevil v nekdanjega boksarskega trenerja in lastnika telovadnice, v kateri se kalijo mladi boksarski upi.
Učenje mu ni šlo od rok v mladosti, in tudi v zrelih letih le mukoma osvaja nova znanja. Sploh če so povezana s sodobno tehnologijo. »Računalniško sem tako rekoč nepismen. Še elektronske pošte nisem znal poslati – tega me je učila moja tedaj sedemletna hči. Novodobnih družabnih omrežij, facebook in twitter, pa sploh ne razumem. Čemu bi si želel dopisovati z nekom, ki ga sploh ne poznam?« se sprašuje zvezdnik, ki prisega na osebni stik. Resnično osebni, iz oči v oči, saj zavrača celo telefon. »Raje se nekam vozim tri ure, da se s človekom srečam in v živo pogovorim, kot da bi kramljal po telefonu.«
.
