Desetletje smo čakali na novo glasbeno izdajo enega najbolj plodovitih in vsestranskih glasbenikov vseh časov Davida Roberta Jonesa, bolj znanega pod umetniškim imenom David Bowie. Odkar je leta 2004 na odru doživel infarkt in se dve leti pozneje umaknil izpod žarometov, so se pojavila številna ugibanja. Med drugim se je z leti utrdilo prepričanje, da se je glasbeni kameleon dokončno upokojil.
V New Yorku, kjer trenutno živi, se je le redko ujel v objektive paparacev, prav tako je postal malone nedostopen novinarjem. To seveda ne pomeni, da je njegova neustavljiva ustvarjalna moč usahnila, le fokus je preusmeril v druge oblike izražanja; Bowie je tudi odličen fotograf, igralec in slikar. Hkrati je treba priznati, da se v desetletju, ki ga je prestopil, ni zgodilo nič zelo spektakularnega, še posebno na področju popa, ki ga je pomagal soustvariti. Pod okriljem monopolnih glasbenih založb in radiev ter dokončno pokorjenih medijev je obraz popularne glasbe dobil nič več kot ducat obrazov sodobnega hip hopa v slogu povezave Jay Z-Beyonce-Rihanna, ki uspešno predeluje eno in isto lajno, in ni videti, da bo tega kmalu konec (tovrstne srenje so dokončno ubile pop, ukradle ta izraz za promocijo svojih nedomiselnosti, sebe pa oklicale za umetnike). Desetletje poneumljanja in napačnih vrednot bo pustilo globoko rano v tkivu glasbene industrije, ko se ji bo enkrat uspelo rešiti prijema dobička željnih pogoltnežev, ki so ustvarili pričujoč kulturni mrk.
Album uspešen tako na spletu kot na klasičnih nosilcih
Slovenija v tem pogledu ni nobena izjema, medijske mreže in vprašljivo delovanje Sazasa so večino kakovostnih domačih glasbenikov potisnile na rob preživetja, v ospredju pa skakljajo le še marionete. Na srečo ni nič večno, tudi ta balon bo prej ali slej počil, v zakulisju se nabira močan ustvarjalni potencial, tudi revizija preteklosti in redefinicija lastnega izraza, ki sta posledici tovrstnega zatiranja, sta že malone zaključeni. Še malo.
Ko je Bowie 8. januarja, na svoj rojstni dan, ki si ga deli z Elvisom Presleyjem, izdal prvo skladbo Where Are We Now?, se je zatresla gora in podgane so se prestrašile. Pojavil se je izpod radarja in bliskovito zasedel vrhove prodajnih lestvic, zgledu je sledil album, ki je bil že 11. marca na prodajnih policah po vsem svetu. Ne nazadnje je Bowie soustvaril pop zvezdnika, on je bil model in primarno gnetivo, ki je postavilo pravila igre. Bolje rečeno, odkril je pravila igre, jih do skrajnosti izzival. Bowie razume posel iz pogleda ustvarjalca in poslovneža in tega se pogoltneži bojijo. Album The Next Day je uspešno prodrl tako na internet kot na klasičnih nosilcih. Prvi dve skladbi spremljata odlična videospota, video za skladbo Were are we Now? je bil deležen že skoraj treh milijonov ogledov. Glasbeni kritiki iz vseh kotičkov sveta albuma ne morejo prehvaliti, Bowie je povsod, bolje rečeno, njegova glasba je povsod, on pa je daleč od žarometov. Glasba je v ospredju, tam, kjer mora biti, ne nazadnje 66-letni Britanec ne potrebuje zvezdništva, doživel je vse, izkusil tudi grenke plati – odvisnosti se je otresel, ko je moral postati oče samohranilec.
Zanimivo bo spremljati nadaljnji pohod albuma in odziv v glasbenih vodah. Gotovo je le, da je Bowie na stežaj odprl vrata kakovostni glasbi in ponovno postavil stvari na svoje mesto. Upamo lahko le, da se bo novim generacijam uspelo otresti pritiskov kapitalističnih navezav in iz gmote slepil najti svojo vsebino. Za začetek lahko sežejo po 14 skladbah na albumu The Next Day, ki bo verjetno pisal zgodovino rock 'n' rolla kot izdaja, ki je tlakovala pot k eni najuspešnejših vrnitev na glasbeno sceno v zgodovini. Pa še to, Bowiejev kitarist Gerry Leonard je za revijo Rolling Stone izjavil, da obstajajo 50-odstotne možnosti, da bo plošči sledila turneja. Vsi mladi, ki ne veste, kaj je plošča, vprašajte dedka ali babico, očka in mamica verjetno ne bosta vedela.