Če bi bila še živa, bi v teh dneh praznovala 106 let. V Los Angelesu so na njen rojstni dan, 3. marca, odprli razstavo Jean Harlow: prva hollywoodska seks bomba.
Za časa življenja si je prislužila naziv fatalna platinasta plavolaska, po smrti pa je postala brezčasna ikona. Ameriški filmski inštitut je Jean Harlow razglasil za eno od največjih filmskih zvezd vseh časov. O njej so posneli tudi dva filma. Baby, kakor so jo klicali že od majhnega, je igrala v 42 filmih, poročena pa je bila trikrat. Ena od njenih najbolj znanih izjav je bila: »Moški me imajo radi, ker ne nosim modrčka. Ženske so navdušene nad mano, ker nisem videti kot dekle, ki bi jim ukradla moža – vsaj ne za daljše obdobje.«
Poroka pri šestnajstih
Prvi del življenja Harlean Carpenter, ki je pozneje postala Jean Harlow, je bil skorajda idiličen. Rojeni v Kansasu, v premožni družini, očetu zobozdravniku in materi, potomki bogatega nepremičninskega posrednika, ji ni ničesar primanjkovalo, vsaj dokler ni začutila, da med njenimi starši ni vse tako, kot bi moralo biti. Njena mati Jean je bila v zakonu, ki ga je pravzaprav organiziral njen bogati oče, Harleanin dedek, globoko nesrečna. Takoj ko je hči dovolj zrasla, je vložila ločitvene papirje in dosegla popolno skrbništvo nad njo. Bodočo hollywoodsko zvezdo je zelo prizadelo, da je morala od očeta, na katerega je bila zelo navezana. Mati ji je stike z njim omejevala, veliko pa se nista mogla videvati tudi zaradi selitve v Hollywood, kjer se je Jean želela uveljaviti kot igralka in doživela hladen tuš – izvedela je, da je s svojimi 34 leti prestara za kariero v mestu sanj.
Cilje, ki jih sama ni mogla uresničiti, je ambiciozna mati prenesla na hčerko. Po nekaj neuspešnih poskusih, da bi jo spravila na platno, sta se obupani in brez denarja vrnili v Kansas. Jean je nato Harlean poslala v srednjo šolo v Illinois. Izbor šole ni bil naključje: bila je blizu kraja, kjer je živel Jeanin novi partner Marino Bello. Sveže zaljubljena Harleanina mati hčerki ni več posvečala toliko pozornosti kot prej. Osvobojena materinega nadzora je najstnica začela sama odkrivati čare prvih ljubezni. Pri 15 je spoznala štiri leta starejšega Charlesa McGrewa in se leta 1927 z njim poročila. Par je lahko živel na veliki nogi, saj je bil McGrew iz bogate družine. Pri 21 letih je podedoval večjo vsoto denarja. Zakonca sta se preselila v Los Angeles, kjer je Jean dobila novo priložnost za uresničenje igralskih sanj, ki so medtem postale tudi njene.
V Los Angelesu so privlačno dekle opazili filmski producenti. V Foxovi produkciji se je prvič pojavila leta 1927. Prvo večjo vlogo je dobila leto pozneje, ko je zaigrala v filmu Honour Bound. Potem so ponudbe za delo začele kar deževati. Njena zaposlenost pa je slabo vplivala na odnos z možem. Leta 1929 sta se ločila in zgodil se je veliki preobrat v njeni karieri. Film Peklenski angeli v produkciji Howarda Hughesa je bil velika uspešnica. Manj naklonjeni so bili svetlolaski kritiki, ki so njeno igro razglasili za grozno in ji očitali, da je njen edini adut telesna privlačnost. A jim ni ostala dolžna. Rušila je tabuje in spretno izzivala kritike s pojavljanjem na pomembnih sprejemih v provokativnih oblačilih, ki so vselej poudarjala njene bujne prsi. Njeni spremljevalci so bili homoseksualci, s čimer je spodbudila svojevrstno revolucijo v Hollywoodu.
Odpovedale ledvice
Njena privlačnost je bila tako neustavljiva, da je s prestola vrgla prejšnjo kraljico Hollywooda Claro Bow. Pravo harlowmanijo je sprožil film Platinasta blondinka, v katerem je zaigrala z Loretto Young. Zdaj že znana kot Jean Harlow je postala tako priljubljena, da so ženske po vsej Ameriki želele kopirati njeno barvo las. Filmski studio je vztrajal pri tem, da je barva, ki je obnorela Američane, naravna, in celo izzval frizerje po ZDA, naj jo poskušajo posnemati. Tistemu, ki bi mu uspelo pobarvati lase v odtenek, kot ga je imela Jean, je obljubil 10.000 dolarjev.
Na vrhuncu slave je Harlowovo doletela tragedija. Leta 1937 je med snemanjem filma Saratoga s Clarkom Gablom in Myrno Loy hudo zbolela. Simptomi se njenemu zdravniku niso zdeli nič strašnega – pripisal jih je infekciji mehurja in gripi. Kljub bolezni je nadaljevala snemanje. Toda 29. maja je pred kamerami nenadoma začela težko dihati, oblival jo je pot. Prosila je Gabla, naj jo pospremi v garderobo, ker se slabo počuti. Namesto da bi odšla v bolnišnico, so jo poslali domov, kjer je njena globoko verna mati skrbela zanjo skupaj s četico medicinskih sester. Nekateri menijo, da je mati vztrajala pri tem, da se hčerke ne zdravi, in ji je zdravje, sveto prepričana, da je to boljša rešitev, raje poskušala povrniti z molitvijo. Umrla je 7. junija zaradi odpovedi ledvic.
Iz njenega pogreba so naredili pravi spektakel. Louis B. Mayer je zaprl studio MGM in na pogreb povabil vsakogar, ki je v Hollywoodu kaj pomenil. Poskrbel je tudi, da je bil Jeanin film Saratoga končan – preostale prizore so posneli z dvojnico.
Leta so krožile različne govorice o njeni nenadni smrti. Stara je bila komaj 26 let. Nekateri so menili, da jo je pokopal neuspeli abortus, drugi so bili prepričani, da ji je prerani grob izkopala stroga dieta, ki se je je morala držati, da bi bila lepa pred kamero. Manjkalo ni niti tistih, ki so tragedijo pripisovali njenim svetlim lasem – prepričani so bili, da ji je belilo, ki ga je nenehno nanašala nanje, zastrupilo kri.
Ena od verjetnejših je različica s splavom, h kateremu je igralko najverjetneje prisilil filmski studio. V tistih časih so namreč studii odločali, kdaj in s kom sme imeti igralka otroka. Med tistimi, ki so se morale zaradi kariere odreči otroku, so bile Joan Crawford, Janet McDonald in Bette Davis. Jean Harlow so denimo prepovedali poroko z igralcem Williamom Powellom, ker je MGM menil, da je zanj neprimerno, da bi se poročil s plavolaso seks bombo.