Ben Stiller premagal raka na prostati

Počutil se je dobro. Nič ni kazalo na to, da njegovo telo morda že bije bitko na življenje in smrt. Pa tudi v njegovi družini ni nikogar, ki bi se že kdaj boril z rakom. Poleg tega pred dvema letoma še ni prestopil petdesetice. A ga je zdravnik vseeno poslal na poseben krvni test, ki razkriva raka na prostati. 
»Udarilo me je kot strela z jasnega. Sprva sploh nisem vedel, kaj se dogaja,« je zdaj priznal Ben Stiller, ki se je na rutinski test odpravil lahkega srca, zgolj v potrditev, da je vse v redu. A je nazaj dobil zloveščo diagnozo agresivnega tumorja na prostati.

Vse se je upočasnilo. Glasovi so izginili v ozadje skoraj kot nerazumljivo brenčanje, do izraza so prišle zgolj zdravnikove besede, kot so inkontinenca, impotenca, možnosti preživetja. Ben se je že videl, kako pripravlja lasten pogreb. »Zdelo se mi je, da sem zvezda vsakega filma, v katerem junak izve, da ima raka. A težava je bila, da nisem stal pred kamerami, pač pa se je to odvijalo v moji resničnosti.« Da bi bilo vse še malo bolj filmsko – vse se je odvijalo na petek trinajstega. »V petek, 13. junija 2014, sem dobil diagnozo raka na prostati, na operacijo pa sem moral čakati vse do konca avgusta. Imel sem vse poletje, da se le izgubljam v svojih mislih,« priznava hollywoodski komik. Meseci čakanja so tekli kot v počasnem posnetku. »Bil sem na smrt prestrašen. Vse se je ustavilo na tisti točki, ko sem prejel to grozno vest. V življenju sem pritisnil na pavzo, saj nisem vedel, kaj se bo zgodilo, kaj me čaka. Če sploh kaj.«

Robert, pomagaj!

Kaj storiti, ko izveste, da imate bolezen, ki vas lahko že pri 48 letih spravi v prezgodnji grob? Sedete za računalnik in začnete iskati po spletu. No, to je storil Stiller, brskal po spletu za veljaki, ki so se srečali s podobno grozljivim obetom. »Želel sem govoriti z nekom, ki je to preživljal in preživel. Želel sem zagotovilo, da ta diagnoza še ne pomeni konca sveta. Izvedel sem, da sta se s tem borila John Kerry in Joe Torre, danes še vedno močna. Podobno Mandy Patinkin in Robert de Niro, oba še izjemno vitalna. To me je navdalo z nekaj optimizma,« pravi. 
Zavrtel je De Nirovo telefonsko številko. »Nemudoma sem ga poklical,« se spominja. De Niro, njegov stanovski kolega, je bil prvi, ki se mu je zaupal, šele potem je za bolezen izvedela njegova družina, žena Christine Taylor in otroka Ella in Quinlin. »Kar dobro so sprejeli novico.«

Sredi junija je dobil skrb vzbujajočo vest, konec avgusta so mu kirurško odstranili tumor. Nato pa je moral čakati še dobre tri tedne, do srede septembra, ko ga je v ordinaciji pričakal zdravnik z novimi izvidi. »Tedaj sem izvedel, da nimam več raka. Da sem zdrav. A tisti trije meseci so bili kot vožnja na vlakcu smrti,« pravi Stiller in nadaljuje, da je bil verjetno rojen pod srečno zvezdo. Ne le da je imel zagretega in skrbnega zdravnika, ki ga je poslal na teste, čeprav glede na starost in družinsko zdravstveno zgodovino ni spadal v rizično skupino. Pač pa so mu raka tudi odkrili v zgodnjem stadiju, ko je možnost ozdravljenja še velika. »Če potegnem črto, lahko rečem le eno – pravi srečko sem! Sem pa želel deliti svojo zgodbo, da bi tako morda pomagal komu, da bi se preventivno odločil za krvni test, ki razkriva raka na prostati. Temu testu se namreč lahko zahvalim, da sem še živ. No, in svojemu zdravniku.«