Amputacija noge mu ni rešila življenja

Čez dva tedna bi moral slaviti 83. rojstni dan, ki pa ga legenda jugoslovanskega filma Velimir Bata Živojinović vendar ne bo dočakal. Po desetletju postopnega pešanja zdravja, začenši s srčno kapjo leta 2006, ki ji je sledila možganska kap, nato pa še gangrena, ki jo je zdravil celo na Kubi, je srbski filmski velikan v noči na ponedeljek v beograjski bolnišnici za vselej zatisnil oči.

V svojem življenju je ogromno doživel in storil. In čeprav se je zadnje desetletje spopadal z zdravstvenimi tegobami, je vendar še naprej zajemal življenje z veliko žlico, tako zasebno kot poklicno, saj je komaj pred dvema letoma snemal svoj poslednji film Led, še tri leta poprej, leta 2011, pa je po skupnih 57 letih ljubljeno Lulo še v drugo – tedaj cerkveno – pri 79 letih popeljal pred oltar. A bolezen ga je tiho razkrajala in z vso močjo pokazala zobe okoli prvomajskih praznikov, ko je pristal v bolnišnici, kjer so mu pred komaj dobrim tednom amputirali del leve noge upajoč, da so tako vendar pridobili nekaj časa. »Dobro se počutim, zdravje se mi izboljšuje. Sprijaznil sem se s tem, da bom živel brez ene noge, saj to pomeni, da bom vseeno živel,« je po operaciji dejal Živojinović, podobno optimistično pa so v prihodnost gledali tudi njegovi najbližji. »Ni več priključen na naprave, videti je odlično. Nenehno nekaj brblja, se smeji in nas zabava,« je pred nekaj dnevi dejala vnukinja slavnega igralca Dina in dodala: »Lula ga vsak dan obišče v bolnišnici, kjer se vedeta kot zaljubljena najstnika in si izpovedujeta ljubezen.«

Rodil se je 5. junija 1933 v Koračnici, tedaj še v Kraljevini Jugoslaviji, in po začetnem osvajanju gledaliških desk leta 1955 preskočil na velika platna ter postopno zadobil sijaj jugoslovanskega filmskega velezvezdnika, ki se je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja le krepil. Ne le med množicami, pač pa je kot zvezda partizanskih filmov – denimo v filmih Kozara in Bitka na Neretvi – postal tudi ljubljenec tedanje oblasti in bližnji prijatelj Josipa Broza - Tita. Uspešnica Valter brani Sarajevo, v kateri se je postavil v kožo karizmatičnega kriminalca Valterja, pa je bila tista, ki ga je izstrelila čez mejo države, saj so ga zaradi njega čislali celo na Kitajskem.

Nastopil je v okoli 300 filmih in serijah, več kot kateri koli drug jugoslovanski igralec. A igra ni bila njegova edina strast. Precej dejaven je bil tudi v politiki, sprva nekaj mandatov kot poslanec Socialistične stranke Srbije, leta 2002 pa je pod njenim okriljem celo kandidiral za predsednika. Česar koli se je torej lotil, povsod je pustil svoj pečat. Kar je tudi zapuščina, ki ne bo nikdar pozabljena in bodo o njej govorile tudi generacije, ki komaj prihajajo.