AGENTKA SCULLY

Agentka FBI se je borila tudi s svojimi hormoni

Objavljeno 19. marec 2017 18.22 | Posodobljeno 19. marec 2017 18.24 | Piše: T. P.

Gillian Anderson iz uspešnice Dosjeji X zaradi depresije od 14. leta pri terapevtu.

Agenta Mulder in Scully nekoč.

Zaslovela je kot razumska agentka FBI Dana Scully, vseskozi z obema nogama trdno na tleh, tudi ko je zrla v oči nerazložljivim paranormalnim pojavom v uspešnici Dosjeji X. A če je Gillian Anderson vsaj pred kamerami vselej uspelo na stvari pogledati nepristransko in hladnorazumsko, je v zasebnosti resničnega življenja tega malce manj vešča. Tam ji štrene mešajo čustveni odzivi, notranji demoni in divje hormonske igre, da že več kot tri desetletja, vse od svojega 14. leta, redno obiskuje terapevta. A ji je zdaj, malce pred srečanjem z abrahamom, notranje viharje uspelo umiriti. Celo toliko, da se je zvezdnica, ki se je večino življenja borila s težko depresijo, prelevila skoraj v gurujko za samopomoč. Objavljeno, seveda, saj je ob pomoči prijateljice in novinarke Jennifer Nadel spisala knjigo We: A Manifesto for Women Everywhere (Me: Manifest za ženske), v kateri poleg opisa svojih vzponov in padcev deli nasvete, za katere si želi, da bi jih slišala tudi njena mlajša in precej manj samozavestna različica nje same.

Z lepilom nad ključavnice

Tista, ki bo najverjetneje pristala za rešetkami. V teh barvah so ji prihodnost naslikali vrstniki ob koncu srednje šole, njihove napovedi pa je Gillian očitno poskušala čim hitreje uresničiti. V noči na dan podelitve spričeval je namreč vdrla v zaklenjeno šolo in poskušala z lepilom zamašiti vse ključavnice. Posledica – obtožba motenja tuje posesti. A medtem ko bi to lahko pripisali norosti mladosti, so jo divji odzivi in notranje stiske spremljali še leta, desetletja pozneje. Kljub temu da je že pri 14 letih dobila strokovno pomoč, s katero naj bi razrešila svoja depresivna občutja. »Imela sem obdobja, ko mi je šlo resnično slabo. V nekih trenutkih življenja sem padla tako nizko, da nisem želela niti vstati iz postelje, kaj šele zapustiti hiše,« priznava zvezdnica, katere samozavest je bila dolga leta razdrobljena in prerešetana. A je po dolgih letih ukvarjanja s seboj osvojila niz tehnik (te popiše tudi v knjigi), s katerimi se ji je uspelo pobrati. Med njimi sta gotovo prednjačila meditacija in pisanje listkov s pozitivnimi izjavami o njej sami, ki si jih je lepila po stanovanju.

Disleksija ali slab spomin

Za igralca je bistvena sposobnost dobrega pomnjenja. Da je Gillian še dodatno zaskrbelo, ko je spoznala, ko je zaradi prihajajočega filma Viceroy’s House s pomočjo inštruktorja poskušala zapolniti vrzeli v svojem poznavanju zgodovine, da je njen spomin precej pod povprečnim. »Delala sem si zapiske, a pouk se je izkazal za katastrofo. Zapomnila si nisem ničesar, pozabila sem še celo to, česar sem se učila dan prej,« priznava in pridaja, da zaradi slabega spomina ne zna obnoviti niti vsebine najljubše knjige. »A to je zgodba mojega spomina že od nekdaj. Dokler mi ni nekdo pripomnil, da sem morda dislektična, saj disleksija lahko pomeni slabo vsrkavanje informacij. A me je bilo vedno strah odkriti, ali ni morda kaj na tem.«

Peklenska (pred)menopavza

Borila se je z depresijo, tesnobnostjo, nizko samozavestjo. A komaj ji je dobro uspelo razrešiti vse to, že so ji zagodli hormoni. Čeprav je pred dvema letoma, ko jih je štela 46, vedela, da ima do začetka menopavze verjetno še nekaj časa, ni računala na perimenopavzo, na predmenopavzno obdobje, ko ženskam menstruacijski cikel (in hormoni) ponori. »Bilo je še precej zgodnje jutro, morda okoli osme ure, ko sem, meni nič, tebi nič, odvrgla plašč in zatulila na otroke, da je ta dan resnično beden brez primere!« se spominja dne pred dvema letoma, ko se ji je prvič zazdelo, da so njeni odzivi na okolico morda vsaj za odtenek preburni. »Imela sem občutek, da vse v mojem življenju poka po šivih. Prijatelji so mi svetovali, naj obiščem zdravnika, da je posredi morda hormonsko neravnovesje.« A kaj, ko je dobila toliko različnih mnenj, kolikor zdravnikov je obiskala! »Do tedaj se mi je zdelo, da znam loviti ravnotežje, nato pa sem bila v trenutku prepričana, da nisem sposobna več ničesar, da mi vse polzi iz rok. Zdelo se mi je, da izgubljam razum. Da se je nekdo ali nekaj polastilo mojega uma.« Ob čemer dodaja, da je ena osrednjih težav pomanjkanje informacij. Medtem ko te zdravstveni strokovnjaki na vsakem koraku zasipajo s podatki o menopavzi, povsem pozabijo, da se ženske lahko vsaj tako izgubljeno in zmedeno počutijo tudi v času, ki vodi do klimakterija. »Bilo bi super in v velikansko pomoč, ko bi se tedaj lahko kam zatekle in se težavah odkrito in brez sramu pogovarjale. Ne da imamo občutek, da smo v tem vrtincu čustev same ali na meji norosti.«

Deli s prijatelji