Je eden prvih ljudskih godcev, ki je zrasel v legendo slovenske narodnozabavne glasbe. Na svet je privekal na Krtini pri Dobu in že pri osmih letih ga je zamikala harmonika, a ker pri hiši ni bilo denarja, si je lahko kupil le orglice. Ko je začel hoditi v službo, mu je le uspelo priti do stare Lubasove harmonike, na katero se je potem naučil igrati. Še preden je odšel v vojsko, se je prijavil na igranje v sloviti oddaji Radia Slovenija Pokaži, kaj znaš, a so mu rekli, da je njegova harmonika lesena, da ni šolska in da takšnih na radiu ne sprejemajo. Pri vojakih na romunski meji je poslušal Radio Slovenija in kar naenkrat zaslišal harmoniko Lojzeta Slaka. Takoj ko se je vrnil domov, se je spet prijavil, tokrat v oddajo Novi ansambli, nove melodije. V polfinalu v Slovenski filharmoniji je bil Franc Flere najboljši po mnenju strokovne žirije, po mnenju občinstva pa Ottavio Brajko. V sklepni oddaji je Franc zmagal z lastno instrumentalno polko Proti vasi. Po oddaji ga je poklical izdelovalec harmonik Zdravko Zupan iz Mengša; takoj sta se dogovorila za izdelavo nove harmonike – zvenela je čudovito. Kmalu so ga povabili na Ptujski festival, kjer je slavil kar trikrat. Ob koncu vsakega festivala so muzikanti ostali skupaj in se zabavali do jutra. Na tisto obdobje ga vežejo lepi spomini, nekoč so ga denimo vse tri dni vozili naokoli s triciklom, on pa je brez počitka igral. Dandanes ansamblov ni nikjer več pol ure po nastopu, pravi. Nikoli mu ni bilo mar za denar, najpomembnejše mu je bilo, da so bili ljudje dobre volje, da so zaplesali.
Za politike iz postelje
Njegove melodije je navdihnilo življenje. Kadar koli mu je v glavi ostalo vsaj nekaj tonov, si jih je poskušal zapomniti do doma, kjer je zamisel razvil do konca. In vsaka njegova melodija temelji na kateri življenjski izkušnji. Sicer jih najraje ustvarja na že napisano besedilo, včasih celo leže na postelji s harmoniko na sebi. Tako je nastala tudi uspešnica Ljubezen mamina, za katero je besedilo napisal dober prijatelj Ivan Sivec. Franc ima svoj način igranja; ko dobi harmoniko v roke, ne potrebuje nikogar več, čeprav najraje igra ob spremljavi. Izdal je dve mali plošči, pet velikih in še nekaj cedejev. Za prvi studijski posnetek ima zasluge Vilko Avsenik, ki ga je povabil k snemanju polke Proti vasi. Prvi njegovi pevci so bili kar takratni člani Slovenskega okteta, ki so mu povedali, da z njim ne bodo vandrali, mu bodo pa pomagali posneti ploščo. Potem so se mu pridružili trije mladi študentje, ki jim je nadel ime Tercet lokvanj – pozneje so postali Fantje z vseh vetrov. Ko so mu ti pobegnili v vojsko, so prišli Dobrepoljski fantje, s katerimi je posnel Ljubezen mamino in zanjo prejel prvo zlato ploščo. Franc se rad spomni tudi zmage na Lojtr'ci domačih leta 1991 s skladbico Marjetka. Naročeno besedilo za skladbo je bilo zloženo za njegovo hčerko, ko je imela osem let, a ko je skladba nastala, jih je imela že deset več! Toliko časa, pravi Franc, je včasih potrebno, da nastane dobra pesmica. Marjetko je zapela njegova prva pevka Majda Kosovel, za njo pa je prišla Katja Povše in nato uspešnica Belo pismo. Naslednjo pevko je poiskal kar s pomočjo malega oglasa na nekem radiu, v trio je prišla Mateja Marn in posnela še eno uspešna skladbo, Mlado dekle. Franc Flere zdaj še vedno sestavi katero melodijo, ampak vse bolj redko. Vedno je govoril, da za lepo melodijo potrebuješ doživljaj, življenjsko izkušnjo, takšnih doživljajev pa je zdaj, ko mirno živi med vinogradi v Gradišču na Dolenjskem, manj kot prej. Zato pa kar z žalostjo posluša stotine novih melodij in pesmi, ki nastajajo po naročilu, navadno brez srca in duše. Kje so časi, pravi, ko se je muzikant peljal s kolesom skozi vas k svojemu dekletu in kar med vožnjo zagodel na meh, da ga je bilo že od daleč slišati?
Popiješ kozarec cvička in mladost se vrača
Najlepše obujanje spominov je, ko vzame v roke katero od svojih petih frajtonaric in si priveže dušo. Tedaj mu misli odtavajo, recimo v čase, ko je kar mesec dni preživel s harmoniko na Kredarici in vsak dan zabaval planince, župnik pa mu je dal kar svojo sobo. Ko ga je poklicala žena in vprašala, ali sploh še misli priti domov, so ga v dolino odpeljali s policijskim helikopterjem – seveda je moral tudi v zraku igrati. Ne more prešteti, kolikokrat se je sredi noči pred hišo ustavil črn mercedes z modrimi lučmi. Takratni politiki so si zaželeli njegove harmonike in ga pobrali kar iz postelje. Z njimi je potoval po svetu, in prav prešerno se zasmeji, ko pravi, da so mu enkrat za spremstvo po Španiji plačali kar z dvema vrečama denarja. Danes jih šteje 65, a se ne počuti starega, saj pravi, da živi po receptu – popiješ kozarec cvička in mladost se vrača. Z mladostjo se vračajo tudi lepi spomini, in teh Francu Fleretu ne manjka.
