Zaradi vloge pri mednarodni uveljavitvi festivala je Jure Robežnik veljal za nekakšnega zunanjega ministra prireditve. Poleg tega je bil do upokojitve direktor Produkcije kaset in plošč RTV Ljubljana. V tej vlogi je prav tako veliko prispeval k razvoju slovenske pop glasbe. Zanimivo je, da je po izobrazbi germanist; starši s čvrstimi meščanskimi koreninami so si namreč za sina želeli ugleden in perspektiven poklic. Poleg študija se je ukvarjal tudi s klavirjem, še bolj vneto takrat, ko ga je navdušila nova glasba iz Amerike, ki so ji rekli jazz. Kmalu je znanje igranja klavirja nadgradil z igranjem vibrafona. In prav ta inštrument ga je pripeljal tudi na oder prve Slovenske popevke na Bledu.
Je to res?
Drži. Po vrnitvi iz Trebinja, kjer sem služil vojaščino, sem postal mlad glasbeni producent na Radiu Ljubljana, obenem pa sem z vibrafonom sodeloval tudi v Plesnem orkestru RTV Ljubljana. Pri organizaciji prvega festivala nisem aktivno sodeloval, sem pa na natečaj poslal skladbo Glas stare ure, ki so jo sprejeli.
Ste takrat prvič slišali lastno skladbo v izvedbi velikega revijskega orkestra?
Mislim, da res. Občutek je bil imeniten. Tudi Majda Sepe jo je dobro zapela.
Kakšno je bilo tedaj vzdušje med »neposrednimi proizvajalci« v orkestru? Jim je bila zamisel o festivalu všeč ali se jim je zdela le še ena tlaka, ki jo je treba odslužiti?
Vzdušje je bilo zelo prijetno. Takrat smo bili željni novosti. Že nekaj let smo spremljali sanremski festival in nekaj podobnega smo si želeli tudi pri nas. Tudi osebno sem bil navdušen. Slovenski radio je nujno potreboval več domačih pesmi. Ni naključje, da se je aktivno vključil v organizacijo festivala.
Ste se strinjali s selitvijo festivala v Ljubljano?
Sem. Selitev so narekovali čisto praktični razlogi; domicil spremljevalnega orkestra, studijska tehnika, večja dvorana na GR in pozneje Hala Tivoli, kjer je festival več let doživljal velik uspeh.
Kako se je prireditev internacionalizirala?
Tedaj je na RTV Ljubljana odlično delovala služba za mednarodne stike, ki jo je vodil Miha Rigl. Dobri odnosi te službe z različnimi evropskimi RTV-inštitucijami so prispevali k temu, da so tuji izvajalci od konca 60. let najprej sodelovali v revijalnem programu festivala, naslednje leto pa so že izvajali tekmovalne skladbe v svojem jeziku. Slovenska zabavna glasba je na ta način dobila svoje mesto v programih evropskih radijskih postaj. Morda skromno mesto, ampak bolje kot nič.
Festival je prinesel veliko skladb, ki jih danes označujemo za zimzelene, kar je lep prevod za angleški evergreen. Bil je tudi priložnost za uveljavitev novih pevcev. Naslednje generacije te tradicije niso nadaljevale.
Pravzaprav ne vem točno, kdaj se je vse spremenilo. Pa ne samo pri nas. Tudi zunaj tistih zlatih, velikih vokalov ni več. Očitno jih ne iščejo. Okus dobe se je spremenil. Le Italijani ne popuščajo. Nekaj časa ni bilo slišati drugega kot rap, ki sploh ni petje v klasičnem smislu.
Iz glasbe je izginila melodija.
Ja, človek dobi vtis, da je melodijo, pa naj bo še tako dobra in originalna, skoraj sramotno napisati. V isti sapi pa starejši komponisti dobivamo komplimente tudi od mlajših ljudi, da jim je naša glasba všeč.
No, obupati ne gre, vsaj po zadnjih tekmovanjih mladih talentov ne.
To je res. Število izvajalcev je presenetljivo. Kot bi postala pop glasba nacionalni šport naše mladine. In v vsej tej množici se najde tudi kak biser. Sicer pa bi mladim morda lahko zameril preveliko individualnost, zaverovanost vase. Vse poskušajo narediti sami: glasbo, besedilo in izvedbo. Mnogi imajo doma že prave snemalne studie. Po mojem mnenju genijev, ki bi vse zmogli sami, ni veliko. Mi smo, na primer, pri besedilih iskali pomoč pravih pesnikov. Besedila, kakršna slišiš danes, bi znal napisati tudi jaz, a mi še na misel ni prišlo. To sem prepuščal boljšim od sebe.
Juretovi hiti
Nekaj najbolj znanih festivalskih skladb Jureta Robežnika: Orion, Šel si mimo, Življenje je vrtiljak, Ples oblakov, Vikingi, Presenečenja, Pegasto dekle, Na vrhu nebotičnika, Ljubljančanke.
