Dvanajst let glasbene kariere puščajo za seboj tri simpatična dekleta, ki so si izbrala ime Zapeljivke, kar se jim je še kako podalo. Monika Mlinar, Maja Dobrotinšek in Melisa Spruk pa so se pred dnevi odločile, da oboževalcem pomahajo v slovo. V omenjeni zasedbi so bile sicer skupaj osem let, prej pa se je zasedba okoli harmonikarke Monike Mlinar precej spreminjala. Tudi zato so šele decembra 2008 izdale prvi album z naslovom Prvi je prvi. Leta 2013 je izšel še drugi z naslovom Ljubezen le sveti, ki je nastal v sodelovanju s pesnikom Ferijem Lainščkom in na katerem so združile poezijo in narodno-zabavno glasbo.
Na splošno so bile Zapeljivke precej prepoznavne in prodorne, ker se niso prepustile običajnemu narodno-zabavnemu zvenu, temveč so pri ustvarjanju vselej iskale nove poti. Glasbo in aranžmaje so večinoma pisale same in se udeleževale tudi festivalov. Vse od Graške Gore do Vurberka, Slovenske polke in valčka pa do festivala narečnih popevk smo jih srečevali in povsod so pustile vidno sled, na mnogih bile tudi nagrajene. Zagotovo pa opažene. Čemu potem slovo? »Preprosto smo začutile, da je prišel čas, da nastopanje in ustvarjanje v tej obliki končamo. Čas je za nove zgodbe, ki jih bomo pisale vsaka zase, seveda tudi na glasbenem področju,« je v imenu vseh treh dejala Monika Mlinar, ki se je iz Zgornjesavinjske doline že pred leti odselila v Ljubljano, kjer ima zasebno šolo harmonike.
Prvih pet let je bilo precej burnih
Kot je znano, je bilo prvih pet let za Zapeljivke precej burnih, saj so se dekleta precej menjavala, na repertoarju pa je bilo vse od nosečnosti do ljubosumja njihovih fantov, križali so se tudi njihovi interesi in vizije. Vse se je začelo umirjati, ko se jim je pred osmimi leti najprej pridružila kitaristka Maja, ki je bila prej pri Polka puncah, prvem ženskem kvintetu pri nas, ki prav tako ne nastopa več in se je po desetih letih razšel. Takrat je imela Maja rosnih 16 let, a tudi že bogato kilometrino. Nato se je Moniki in Maji pridružila še kontrabasistka Melisa, ki je bila prej članica nekega metal benda, zato se nekaj časa v narodno-zabavni glasbi sploh ni videla niti je ni dobro poznala. A so se dekleta s harmoniko, kitaro in basom, značilnimi inštrumenti za slovensko ljudsko glasbo, iz katerih pa so izvabljale tudi zabavne ritme, hitro ujela. In prevzela tudi pisatelja Ferija Lainščka, ki jim je v prekmurščini napisal besedilo za skladbo Kušnem ga, kušnem, zatem pa jo prevedel še v zgornjesavinjsko narečje. A dekleta imajo prav – čeprav odhajajo, njihova glasba, ki so jo ustvarile, ostaja in bo vedno živela.
