Najslavnejši hrvaški pianist (in najlepši, kot pravi žensko občinstvo) se dve leti po izidu albuma Appassionata vrača v Slovenijo, na tris koncertov: v ljubljanske Križanke, v Portorož in v Maribor. Tokrat nas je zanimalo, ali je res glasbeno sodeloval s hrvaškim predsednikom, ali so Azijke sramežljive, kaj si misli o novi svetovni konkurenci iz Hrvaške z imenom 2Cellos in kako se »Maksim« bojuje z »Mrvico«.
V zadnjih letih se je zelo razširil crossover, spajanje svetovnih poprockovskih uspešnic s klasiko. Vi se v to niste veliko spuščali, razen z Bohemian Rhapsody skupine Queen.
Z rockom res nisem nikoli koketiral, crossover sem vedno delal predvsem iz klasike in elektropop zvoka. Bohemian Rhapsody je bila izjema, ki mi jo je predlagala založba, saj smo bili s Queen takrat še pod istim okriljem, pod EMI, aranžma pa je posebej zame napisal človek, ki je ustvaril rockopero o skupini Queen, zato je bil to zame še posebej zanimiv projekt.
Klasični glasbeniki navadno izhajajo iz družin, v katerih se je poslušala klasična glasba, pri vas doma pa ste poslušali nekaj povsem drugega, kajne?
Res je, prihajam iz majhnega dalmatinskega mesta, oče je bil inženir, mama trgovka in nismo imeli nobenega stika s klasiko, tudi nisem imel priložnosti iti na kak klasičen koncert. Bolj ali manj se je vrtela dalmatinska glasba, Mišo Kovač, Oliver Dragojević ... To, kar v Dalmaciji posluša vsaka hiša.
Večino avtorskih pesmi vam je napisal Tonči Huljić, ki ga poznamo prav iz skupine Magazin. Je bila ta tudi na repertoarju?
Seveda, to je glasba, s katero sem odrastel. No, cedeja ravno ne bi šel kupit, me pa vsakič spomni na mladost.
Katera pesem vam je povzročala največ težav? Pianisti navadno najbolj tarnajo nad Čmrljevim letom ...
Kaj pa vem, Črmljevega leta sem se naučil že davno, ko sem študiral v Budimpešti na konservatoriju. Za pianiste je to težka skladba predvsem zato, ker traja minuto in osem sekund in moraš tam pokazati vso tehnično vrhunskost. Jaz imam srečo, da imam dolge prste, čeprav sem prav tako potreboval leta, preden se je vse postavilo na pravo mesto.
Imate prste zavarovane?
Ne.
Ampak prsti so vendarle vaše življenje in kariera!
Kaj pa vem, takoj ko bi se zavaroval, bi se gotovo kaj zgodilo, zato je bolje, če v to ne drezaš (smeh).
Znani ste po šovih z videoplatni in vizualnimi učinki, s čimer presegate resnobnost klasične glasbe. Je to danes nujen element, če hoče klasik postati popzvezda?
Kadar igram samo klasiko, teh učinkov ne uporabljam, čeprav menim, da klasika potrebuje drugačen način predstavitve, ampak jaz delam šov takrat, ko igram crossover, ki že sam po sebi, po svoji naravi, zveni kot pop koncert.
Vam je res eno pesem (Igra staklenih perli) napisal sam hrvaški predsednik Ivo Josipović?
Ja, ampak ni je napisal posebej zame, to je njegovo znano delo, ki sem ga igral že davno prej, sem ga pa potem uvrstil na svoj prvi album. Že na glasbeni akademiji v Zagrebu sem igral njegove skladbe ...
Ste bili njegov študent?
Ja, in tudi moja soproga je bila, meni je predaval na akademiji, njej pa na pravni fakulteti. Kasneje mi je pomagal pri pravnih zadevah, ko sem podpisoval pogodbo z menedžmentom v Angliji.
Imate menedžerja, ki je delal z Davidom Bowiejem. Vas je vpeljal v svet estrade? Kako se tam počutite, s kom ste si blizu?
Estrade nisem pretirano spoznaval, ker imam svojo pot, veliko potujem in delam večinoma v Aziji, ker je tam moj glavni trg.
Tam vas res obožujejo. Zakaj, menite, da prav oni? Gre za poseben nacionalni okus?
Ne bi posploševal. Moj kolega David Garrett, priznan ameriški violinist, igra isto glasbo kakor jaz, vendar dosega velike uspehe v Ameriki in na nemškem govornem področju. Moja založba se je pač osredotočila na azijski trg, zgodilo se je zelo hitro in bilo je zelo močno, saj sem tja hodil skoraj vsaka dva tedna. Zdaj hodim tja že leta in leta, v Aziji se počutim kot doma (smeh).
Imate stanovanje v Hongkongu?
Ne (smeh), sem pa res razmišljal, da bi ga imel na Tajskem. Ampak ni potrebe, tako ali tako rad letim.
So Azijke res bolj sramežljive od Slovenk ali Hrvatic?
Odvisno (smeh), katere Azijke. Japonke so res zelo sramežljive, to je njihova splošna narodna lastnost. Ne bi pa mogel reči za Korejke, da so sramežljive, celo med Kitajkami se najdejo ognjevita dekleta (smeh).
Nekoč ste sloveli po gori oboževalk. Danes vedo, da ste poročeni. Se je zanimanje kaj zmanjšalo?
Ne vem, to so ne nazadnje moji oboževalci, ki hodijo na moje koncerte poslušat glasbo in spoštujejo to, da sem poročen in imam hčer.
So turneje in potovanja preizkus za zakon in družino?
Na začetku je bilo zelo težko, tako zame kakor za soprogo, da sem toliko na poti. Zdaj, kadar grem recimo na turnejo za pet tednov, me prideta vmes s hčerjo obiskat, da razbijemo to odsotnost. Najpogosteje prideta na Japonsko, kjer navadno bivamo. V Tokiu imamo namreč v hotelu stalno rezervirano stanovanje, da jima ni treba skakati ves čas z mano naokrog, saj imam tudi po pet- ali šesturne lete in to bi bilo za otroka prenaporno.
Na Hrvaškem ste zdaj dobili še en klasični duet, ki si je utrl pot v svet, 2Cellos. Se poznate?
Osebno ne, vem pa veliko o njiju.
Pride v poštev sodelovanje med vami?
Ne vem, jaz sem za sodelovanje vedno odprt. Igramo sorodno glasbo, zelo ju cenim, vesel sem, da je še nekomu iz majhne Hrvaške uspelo prodreti v svet. Navadno to pri nas uspe samo športnikom.
Vi spremljate šport?
Slabo (smeh).
Imate pa zanimivo ime. Verjamete, da je v imenu zapisana usoda: Maksim kot maksimalen uspeh? Ali je Maksim samo protiutež Mrvici?
Ne vem, ime sem dobil po stricu, ki je prav tako Maksim Mrvica (smeh). Ko sem bil majhen, so se ljudje smejali mojemu priimku, ker pač imam dobra dva metra, si pa prav zato vsi to ime zapomnijo!
