Za Slakom so ostale plošče, ki so kot knjige

Pet let je letos minilo od smrti dolenjskega godca Lojzeta Slaka. A ta ni in tudi nikoli ne bo pozabljen, saj lahko njegove pesmi vsak dan slišimo na radijskih in televizijskih programih, da o tem, koliko posnemovalcev ima, ne izgubljamo besed.

V očetovi sobi

Lojze je imel srečo, da ga je pri tem, kar je počel, podpirala tudi njegova družina. Najprej bratje, s katerimi je sestavil prvi ansambel, pa sestre, pozneje njegova žena Ivanka ter sinova Slavko in Robert. Predvsem zadnji je bil na dobri poti, da tudi postane muzikant. Kot nam je razkril, se je kot otrok začel učiti igranja harmonike pri priznanem učitelju Janezu Kuharju, ko pa je ta prenehal poučevati, je šolanje nadaljeval v glasbeni šoli. Tam pa se je njegovo popotovanje s harmoniko končalo in Roberta je poklicna pot vodila v povsem druge vode, saj je postal inženir računalništva. A to seveda ne pomeni, da ga glasba ni privlačila. Nasprotno, prek očeta je bil ves čas povezan z njo. In že ko je bil oče še živ, je v njem zorela ideja, da bi veličino njegovega dela strnil v smiselno celoto tudi za prihodnje rodove. »Dejansko pa sem začel idejo udejanjati pred približno dvema letoma, ko sem stopil v očetovo sobo in videl, kaj vse je v njej. Začel sem pri diskografiji in se povezal z nekaterimi založbami, pri katerih sem poizvedoval, katera plošča ali kaseta je bila izdana in kdaj, saj je to ves čas zelo zanimalo tudi oboževalce in so po tem veliko povpraševali,« pravi Robert, ki se je v naslednjem koraku lotil celotne kronologije oziroma zgodovine očetovega življenja, zatem pa tudi zbiranja predmetov, ki so povezani z njegovo glasbeno potjo.

Posebna harmonika

Med temi je tudi harmonika, na katero je Lojze Slak igral vse življenje in mu je bila med vsemi, ki jih je imel, najdražja. Leta 1967 jo je v domači delavnici izdelal mojster Alojz Prostor in je prva, ki je že imela tako imenovani Slakov gumb. »Posebnost te harmonike je tudi, da ima basovski del narejen iz konic bikovih rogov, meh pa iz zajčje kože,« pove Robert, ki seveda spremlja številne mlade zasedbe, ki ene bolj, druge manj posrečeno poustvarjajo očetovo glasbo. Ko ga pobaramo, ali bi vendarle lahko izpostavil katerega od ansamblov, ki se je najbolj približal Slakovemu zvenu in petju Fantov s Praprotna, pa Robert prizna, da so to člani ansambla Nemir.

Potujoča razstava, ki celovito in strnjeno ponuja kronološki pregled glasbenega ustvarjanja legendarnega godca in ustvarjalca svoje smeri v narodno-zabavni glasbi, je bila oktobra prvič na ogled na 2. mednarodnem tekmovanju harmonikarjev Alpe Adria v Avstriji, zdaj pa se bo selila tudi po naših krajih. A nekoč bo v Mirni Peči dobila svoj stalni prostor, kakršnega si zasluži.