TRST – Ob življenjski 60-letnici so tedanjemu ljubljanskemu nadškofu metropolitu Alojzu Uranu šentviški farani, med katerimi je služboval dvanajst let, pripravili neponovljivo veličastno mašno slovesnost. Izjemna ni bila le kot obred, ampak s pevskimi in glasbenimi nastopi še vrhunski umetniški dogodek. Šentvidčani bi mu jo radi ponovili, a kaj ko spričo vsega, kar se je odtlej zgrnilo nad Urana, ne smejo niti pomisliti na kaj takega. Pa vendar je na svoj 70. rojstni dan Alojz Uran doživel prvovrstno presenečenje. K njegovemu začasnemu tržaškemu bivališču se je pred peto jutranjo uro izpred šentviškega Zavoda sv. Stanislava odpravila ekipa oddaje Dobro delo dobro dene Radia Ognjišče. Na Opčinah jo je pričakal cerkveni pravnik Karlo Bolčina, župnik in dekan iz Štandreža pri Gorici, ki jih je do samostana šolskih sester pri Svetem Ivanu pripeljal skoraj ilegalno čez širši javnosti nepoznane potke med vrtovi tržaške psihiatrične bolnišnice. Če bi prišli z ulice, bi tvegali, da jih slavljencu kdo predčasno naznani. Tako pa so ga, ko so mu potrkali na vrata, resnično presenetili. Ko je še v pižami pokukal na vrata, so mu zapeli: »Vse najboljše za te, vse najboljše, dragi nadškof!«
Človek z veliko začetnico
Po jutranji maši v kapeli so slavljencu skupaj s sestrami voščili še enkrat pri zajtrku v obednici. Opisani jutranji obisk pa ni bil prvo darilo, že prejšnji večer so mu podoknico prišli zapet prijatelji s Ceste pri Ajdovščini.
Kot je splošno znano, se je, nikoli uradno česar koli obtožen, Alojz Uran, moral odpovedati službi in se umakniti menda zaradi govoric o nikoli konkretiziranem domnevnem očetovstvu. Čeprav je ta razlog navedel celo tedanji tajnik Slovenske škofovske konference, ga je drugi bolje poučeni duhovnik nedolgo zatem zanikal. Najverjetneje je moral Uran oditi samo zaradi zakulisnih igric, ki so mu jih priredili vplivni kleriki.
Po prejemu dekreta vatikanske kongregacije za škofe se je nadškof Uran v pokorščini, kot veleva frazeološka formula, umaknil v tujino. Zaradi slabega zdravja in bližine UKC so mu sicer nekaj časa še dovolili ostati v Šentvidu, zdaj pa že drugo leto živi za državno mejo, v Italiji.
Ker pa ni bil Uran v resnici nikoli jasno obtožen ne kaznovan, mu je naklonjenost izkazal tržaški škof Giampaolo Crepaldi s privolitvijo, da lahko prosto mašuje. Uranova priljubljenost pri slovenskih vernikih se je tako lahko prenesla še med Slovence na Tržaškem, Goriškem in Videmskem. Uran ostaja pri vernikih nesporno najbolj priljubljen med živečimi slovenskimi cerkvenimi dostojanstveniki. Civilna iniciativa za podporo nadškofu Alojzu Uranu pravi: »Vsak, kdor g. Urana pozna, ve, da je to človek z veliko začetnico. Da je zadnji, ki bi mu lahko kar koli slabega očitali in da je eden izmed tistih redkih izbrancev, ki v Cerkvi na Slovenskem naredijo daleč največ dobrega.«
Rad spoveduje in svetuje
Tudi Cerkev v Sloveniji je začela v zadnjem času do Uranovega primera izkazovati nekaj sicer plahih, a pomenljivih znamenj, da skrivnostna anatema nad njim morda le ne more trajati tja do sodnega dne. Med spodbudnimi znamenji je zagotovo tudi v Družini objavljena celostranska reportaža, posvečena Uranovemu jubileju. Spomnili so na pomembne prelomnice njegovega življenja pa tudi na zdajšnji jubilantov pogled na prehojeno pot: »Bog piše moje življenje z ravnimi črkami, pa čeprav se mi na trenutke zdi, da so krive in tako zapleteno zapisane, da jih ne znam razbrati. Življenje me je naučilo, da kar je pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu mogoče.«
Dneve največ preživlja na samostanskem vrtu, kjer se, poroča Družina »kot sveti Frančišek pogovarja s pticami, z žvižganjem prikliče kosa, ve pa tudi za vsako odlomljeno vejo ali novo zasajeno rožo in grmičevje«. Težke trenutke mu je življenje obarvalo s patino, kot sam prav poetično pove: »V darovanju trpljenja, v zaupni molitvi je vse hudo in težko že dobilo dar odpuščanja, potopljeno je v zlatem lesku odrešenja.«
K Alojzu Uranu v stavbo ob samostanu Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v tržaški ulici delle Docce 34, kjer živi v nekakšnem apartmaju, ki obsega dnevni prostor s kuhinjo, spalnico in kopalnico, vse češče prihajajo številni obiskovalci na pogovor, po nasvet, spodbudo, molitev, blagoslov ali preprosto le po prijazno besedo. Mnogi prihajajo k njegovi nedeljski dopoldanski spovedi v župnijsko cerkev sv. Ivana, pa ne le Slovenci, marveč tudi Italijani.
Kot sta se ob Uranovem nadškofovskem imenovanju pred enajstimi leti spominjali starejši sestri Pepca in Frančiška, sta tedaj, ko je bila mama noseča, v Spodnjih Gameljnah srečali porodniško babico. Prosili sta jo, naj poskrbi, da dobita bratca. Odvrnila jima je, da morata zanj pridno varčevati. Saj sta slutili, da ju babica vleče, a sta vseeno ubogali. In glej, uresničilo se je! Komaj je dobro shodil, jima je pa bratec nekoč ušel pod most. Na srečo je začel vpiti, slišala je soseda, ki ga je našla že vsega v vodi. Bratec, sta povedali, je kmalu začel kazati zanimanje za cerkvene zadeve. Medtem ko so se drugi fantiči igrali ravbarje in žandarje, si je Alojz doma sam sestavil oltar in prižnico, da se je lahko igral župnika. A po končani bežigrajski gimnaziji, vseskozi je bil odličen dijak, se je odločil za študij zemljepisa in zgodovine na filozofski fakulteti. Potem pa, ko je lepega dne na Šmarni gori ministriral poznejšemu beograjskemu nadškofu Francu Perku, si je premislil in prešel na teologijo. Sestri sta tudi razkrili, da ima njun brat najbrž iz časa, ko je študiral v Rimu, od vse hrane najraje špagete. |