Na prvi pogled je samozavestna in zabavna. Z ustnic ji nikoli ne zbledi širok nasmeh, iz nje pa kot da vre vrelec večne energije. In ko dodamo še sončno rumene lase, bujno oprsje in bleščeča oblačila megazvezdnice, je kot na dlani – Dolly Parton je v življenju postlano z rožicami. A bi se s to trditvijo prenaglili ter pozabili, da videz pogosto vara. »Naličena sem, plast ličil, ki si jo nanašam na obraz, pa je iz leta v leto debelejša. In če mi ljudje rečejo, da sem videti srečna, jim zgolj odvrnem, da je to učinek botoksa,« pravi zvezdnica, ki jo je za fasado debelih plasti ličil, lepotnih popravkov in živahne odrske persone razžirala depresija. Tako močna, da si je v najtemnejšem obdobju ob sence že prislonila nabito pištolo, prst pa ji je na sprožilcu nemirno trzal.
Mehkega srca in občutljiva
Nihče ni vedno le srečen. Tako pravi Partonova in dodaja, da je bila včasih tako brezmejno žalostna in obupana, da so bili zanjo že najpreprostejši dnevni opravki skoraj nepremagljiv izziv. »Nihče ni vselej srečen. Sem zelo mehkega in občutljivega srca, zato morda vse občutim še precej intenzivneje kot drugi. Zato me vsake toliko zajame melanholija, že depresija, da ne morem niti vstati iz postelje,« je odkrito spregovorila zvezdnica country glasbe, ki temačnih obdobij ne pripisuje le značaju, svoje je namreč pridala tudi genska sestava. »Depresijo imam v družini. Po mamini in očetovi strani. Običajno jo prebudijo kakšne težave, ki tarejo mojo družino, in tedaj imam občutek, da se mi je na plečih nabralo več, kot še lahko nosim.« In leto 1984 ji je vsekakor naložilo več, kot je še lahko prenesla. No, skoraj več, saj na sprožilec, četudi si je še tako želela končati notranjo agonijo, vendar nikoli ni pritisnila.
Pred 32 leti, ko jih je štela 38, so ji morali kirurško odstraniti del maternice. In tedaj so se ji sanje, da ji bo pod srcem kdaj raslo novo življenje, razblinile v prah. Ob tem, da so ji tudi hormoni noro divjali, tehtnica pa je iz dneva v dan neusmiljeno kazala vse več kilogramov. »Bila sem v resnično slabi koži,« je Dolly zajadrala v najbolj boleče spomine, ko je, skoraj kot zunaj lastnega telesa, že nabila pištolo ter si jo pristavila ob glavo. Ko je zaslišala tiho podrsavanje svojega psička Popeyja, ki je počasi tacal v gornje nadstropje hiše, kamor se je zatekla v samomorilskem obupu. »Mislim, da bi v zadnjem trenutku odnehala. Da ne bi bila tudi v resnici sposobna pritisniti na sprožilec. Vseeno ne morem biti prepričana,« pravi zvezdnica, prepričana, da ji je v tistem kritičnem trenutku višja sila z neba poslala Popeyja. Da jo reši pred samo seboj. »Ne vem, ali bi se lahko ubila. Vem pa, da sem potrebovala dve leti, da sem pod nadzor spravila hormone in telesno težo.« A čeprav svojo rešitev pripisuje pasjemu ljubljenčku, je tisto, kar ji najbolj pomaga prebroditi mračna življenjska obdobja, molitev. Molitev in, naj zveni še tako čudno, Sylvester Stallone. »Počutila sem se grozno. Bila sem ranljiva in občutljiva, sploh ob zavedanju, da sem prišla že v srednja leta. Nato se je pojavil Sylvester, ki oddaja neko že skoraj zdravilno energijo.«
Pravijo, da nas tisto, kar nas ne ubije, krepi. In temu bi vsekakor pritrdila Partonova, prepričana, da je zaradi mučnih obdobij postala močnejša oseba. »Vse, kar se mi je zgodilo, je bilo, dolgoročno gledano, verjetno dobro. Nisem pila, nisem eksperimentirala z drogami. Videla sem ljudi, ki so toliko obupali, da so se ubili. A sama sem v svoji veri močna. Ko pridem do točke, ko mislim, da ne zmorem več, se ozrem v nebo in molim.«