Še največji dvomljivci v četrtek zvečer niso mogli skrivati navdušenja, ko je Axl Rose zapel prvo skladbo s skupino AC/DC in je postalo jasno, da nas čaka peklensko dobro zabava. Ob prvem šušljanju, da naj bi pevca Briana Johnsona, ki je moral skupino AC/DC zapustiti po nasvetu zdravnikov, ker bi drugače oglušel, zamenjal obujeni Axl Rose, smo bili prepričani, da imamo opravka s potegavščino tabloidnega tiska. Axl se je baje sam ponudil, ko je slišal za Brianove težave in stisko, v kateri se je znašla skupina. Še več, redno in pridno je vadil. In to v času, ko se je znova sestavila njegova matična zasedba Guns'n'Roses. Seveda tudi tokrat na začetku ni šlo brez težav, saj si je Axl grdo zlomil nogo. Uvodne koncerte je tako presedel, na Dunaju pa je že bolj ali manj suvereno korakal po odru, čeprav je imel nogo še vedno v mavcu. Medtem ko je na stolu bolj kot ne počival.
Menjave
Očitno skupna AC/DC ne zmore brez pretresov, nesreč in končnega veličastnega zmagoslavja. Podobna zgodba se je odvila po tragični smrti njihovega prvega pevca Bona Scotta, karizmatičnega in divjega rockerja, ki je februarja 1980 pri 33 letih dočakal usodo Jimija Hendrixa in Janis Joplin. Takrat je bilo videti, da je s skupino konec, Bon je bil tako unikaten, da si nihče ni znal predstavljati zamenjave. Brian Johnson se je udeležil avdicije, ki sta jo brata Angus in Malcolm Young priredila na pobudo Bonovih staršev. Sledil je album Back in Black, ki jih je katapultiral prav na rockerski olimp. Pozneje je nesreča še nekajkrat udarila, znašli so se v preiskavi, ker je kapo z njihovim znakom nosil serijski morilec. Na hladno so dali bobnarja Phila Rudda, ki je bil osumljen nagovarjanja k umoru in posedovanja mamil (v resnici je bil to izgovor, saj se je med glasbeniki kresalo že med snemanjem zadnjega, 17. albuma Rock or Bust leta 2014). Iz skupine se je bil prisiljen umakniti tudi Malcolm, saj trpi za demenco. Nadomestil ga je njegov nečak Stevie Young. Na Dunaju je za bobni sedel Chris Slade, ki je s skupino igral v začetku devetdesetih, za basom pa je bil Clifford Cliff Williams.
Boljši od Stonesov
Stadion Ernst Happel so več kot korektno ogreli glasbeniki iz Nashvilla Tyler Bryan and the Shakedown. Hudo dober blues rock, odlično izveden, zvočno raznolik in ravno prav starokopiten. A vendar je bilo ves čas čutiti neučakanost obiskovalcev, ki so dodobra napolnili stadion. In ko se je končno začelo, nas ni več spustilo. Koncert je bil vizualno pravi spektakel, prav ničesar ni manjkalo od ognja, pokov, bliskov do konfetov. Axl je odličen vokalist in dovolj izkušen pevec, da si skladb skupine AC/DC ni poskušal prisvajati, temveč jih je odpel na vajeni način. In to zelo prepričljivo, skoraj brezhibno. Seveda Briana ni mogel v celoti nadomestiti, a nam je omogočil, da AC/DC doživimo več kot korektno. Njihov nastop je včasih deloval tako naravno, da smo pozabili, kako tvegana je bila odločitev, da združijo moči.
Kadar koli pišemo o AC/DC, je pravilo, da se en odstavek posveti Angusu in njegovemu liku rock šolarčka, nedvomno enemu najmočnejših alter egov rock'n'rolla. Njegove neutrudnost, energičnost in glasbena virtuoznost se odlično ujemajo z občutkom za šov, zna igrati učinkovite, močne tone, nalezljive rife in ob tem spravljati občinstvo v evforijo, marsikaterega kitarista v občinstvu pa v jok. Treba je priznati, da je njegova odrska prezenca bistveno manj načeta, kot so, na primer, zadnja leta koncertne izvedbe Stonesov. Je pa res, da je Angus približno deset let mlajši. A vendar, doživeti njegovo mojstrstvo v živo bi moralo spadati v učni program. Niti ni pomembno, kako raznolike so njihove skladbe, koliko je njihov slog z leti zorel in podobne neumnosti, ki jih omenjajo nepoznavalci, pomembno je, da se še vedno lahko zbere nekaj 10.000 ljudi in se prepusti. Pravemu brezkompromisnemu rock'n'rollu s sorodnimi dušami na odru, pod odrom in vse okrog na parterju.
|
|
