Trobentač Franc Kompare letos praznuje glasbeni jubilej – pol stoletja je že na glasbenem prizorišču! Njegov prvi ansambel se je imenoval Vandrovčki, pozneje se je pridružil ansamblu Vita Muženiča, ki je med drugim nastopil tudi na sarajevskih olimpijskih igrah leta 1984, leto zatem pa je ustanovil svoj ansambel Marela. A čez čas se je tudi Marela zaprla in trobentačeva glasbena pot je začela teči pretežno zunaj voda narodno-zabavne glasbe. Začel se je posvečati napevom, ki, kot pravi, pomirjajo dušo. Samostojna glasbena pot ga je pripeljala tudi do sodelovanja s hčerko Nino, prav tako danes že uveljavljeno glasbenico. Rdeča nit njegovega ustvarjanja pa je nenehno iskanja nečesa novega, drugačnega.
Trobenta v slogu Claydermana
»To imaš v sebi ali pa nimaš. Mati mi je nekoč dejala, tebi je to nadarjenost dal bog in ti jo moraš dati naprej, kako boš to storil, pa najbolje veš sam. Danes imamo pri nas toliko dobrih ansamblov, a je prav škoda, da vsi posnemajo Avsenika in Slaka in ne igrajo tistega, kar čutijo, kar prihaja iz njih. Tako se dogaja, da se čvrsto oprijemajo nekega glasbenega sloga, da bi igrali kar se da dobro, a sama glasba se pa mimo pelje,« meni Franc Kompare.
Samostojno glasbeno pot mu je svetoval tudi filozof dr. Anton Trstenjak. »Nekoč sem ga peljal z avtom in me je vprašal, kaj delam, pa sem dejal, da sem z ansamblom prepotoval ves svet, on pa mi je odvrnil, naj prepustim zabavanje ljudi mlajšim, jaz pa naj naredim kaj svojim letom primernega. Pa sem ga vprašal, kaj bi to bilo, in mi je odvrnil – trobenta v slogu Claydermana, pomirite Slovence, sicer se bodo med seboj pomendrali! In ta gospod je z nekaj stavki povsem obrnil mojo glasbeno pot. Verjel sem mu, in danes sem izdal že enajst zgoščenk, tri pa imam tudi že posnete. Izdal pa jih bom šele tedaj, ko ne bom več igral. Sicer ves čas delam. Vilko Avsenik mi je nekoč jasno povedal, da se čas lahko kupi z delom, časa, ki je preživet, pa ne morete več priklicati. Lahko pa delate za čas, ki šele prihaja, ko ste še zdravi in pri močeh. Ja, vesel sem, da sem srečal veliko ljudi, od katerih sem se tudi marsičesa naučil,« pogleduje na prehojeno glasbeno pot.
Glasba, ki pomirja dušo in prinaša vedro razpoloženje
Vedno je rad prisluhnil nasvetom, ki so mu pozneje pogosto prišli prav ali si jih je vsaj zapomnil. »Ko imaš več kot šest križev za seboj, po navadi že marsikaj doživiš. Nekoč mi je neki pater dejal, 'veš, mladi gospod, ko jih imaš enkrat šestdeset, pa lahko tudi kaj po pravici poveš, ker ti že skoraj nihče ne more več škoditi'. In v glasbi je enako. Moja glasba pomirja dušo, prinaša vedro razpoloženje, in tega je danes pri nas premalo, to je glasba, ki jo lahko poslušaš v avtu ali pa pri kuhanju.«
Mojstru igranja na trobento ne manjka izkušenj, zato mu gre tudi presoja ustvarjenega lažje od rok. Deset zgoščenk je izdal do zdaj, pred kratkim pa dočakal izid še ene, tokrat s priredbami legende naše domače glasbe Stanke Kovačič, z naslovom Glasba za sladokusce. Domače viže izpod peresa Borisa Kovačiča je zaigral v slogu zabavne glasbe in tudi v različnih ritmih.
