Minevajo štiri desetletja glasbenega ustvarjanja pevca, ki je oplemenitil glasbeno dogajanje na štajerskem koncu Slovenije, pred dvema tednoma pa je praznoval šest desetletij življenja. »Če se ozrem v preteklost, se mi zdi, da mi je bila glasba nekako položena v zibelko. Začel sem že v osnovni šoli, pel v zboru, igral na kontrabas v tamburaškem orkestru, kot pevec pa sem nastopal na nekdaj sila priljubljenih prireditvah Pokaži, kaj znaš. Tam sem pel ob spremljavi ansambla Dan in noč, ki ga je vodil znani mariborski pevec Jože Kobler. Kmalu sem dobil tudi prve nagrade, kar je bilo tudi plod mojega uspešnega sodelovanja s prof. Milošem Brišnikom, ki je bil sodelavec mariborske opere. Pri njem sem bil dva ali tri mesece in že sem dobil povabilo za sodelovanje. Udeležil sem se preizkušnje glasovnih sposobnosti in bil takoj sprejet. A po devetih mesecih v operi sem dobil ponudbo, da bi pel v Nemčiji. Še danes ne vem, kako me je tisti ansambel našel, dali so mi pogodbo za tri leta, za vsak nastop sem prejel 200 mark, tolikšna pa je bila tedaj mesečna plača v operi! V operi nisem nič povedal in odšel čez mejo, v treh dneh sem se moral naučiti zapeti v nemščini osemnajst pesmi! In mi je uspelo,« se Rudi Šantl spominja starih dobrih časov.
Pozneje se je pridružil narodno-zabavnemu ansamblu, ki sta ga vodila brata, klarinetist Adi in trobentač Hinko Krček, ki sta bila sicer s Ptuja, a sta živela v Švici, ansambel pa je nastopal po vseh nemško govorečih deželah. Leta 1980 se je vrnil domov in se ob delu v operi, kjer je pel še 15 let, hitro pridružil Ansamblu Vikija Ašiča. Takoj so šli na Ptujski festival, to je bilo leta 1982, in prejeli prvo nagrado za skladbo S harmoniko po svetu. Zatem je zapel tudi z Dobrimi znanci, leta 1985 pa se je pridružil ansamblu Štajerskih 7. »Tedaj smo šli prvič skupaj na Ptujski festival z mojo polko Naj pesem zazveni in prejel sem tudi Korenovo plaketo za najboljše petje. Prvič sem se pojavil kot avtor, a tudi danes, če mi le šine kakšna misel v glavo, rad kaj napišem. Polke imam še posebno rad,« pravi Rudi, ki je z ansamblom Štajerskih 7 prepotoval Severno Ameriko, dvakrat pel v Avstraliji in celo na Japonskem, kamor jih je povabil naš nekdanji smučarski as Jure Franko.
Ustvaril si je tudi družino, s katero živi v Mariboru, ima dve hčeri in že 13 let staro vnukinjo. »Obe hčerki pa tudi vnukinja so hodile v glasbeno šolo, a so odnehale. Ne vem, zakaj. Sicer pa tudi jaz nisem imel doma nikdar podpore pri mojih odločitvah. Oče mi je vedno govoril, kaj ti bo ta opera, tam ni nobenega denarja, to ni nobena služba. A tedaj ljudje tega niso razumeli. Oče in mama sta bila imenitna pevca in kot duet sta pela svetovno, nista pa nikoli ničesar posnela. Najbrž nista imela možnosti,« razmišlja štajerski pevski junak. In kaj mu pomeni peti v operi? »Sem predvsem naravni pevec, moj glas je močan in tudi na različnih družinskih praznovanjih pojem najraje brez mikrofona, tako pevec seže bolj do srca, glas pride iz duše in ne iz tehnike,« razloži. »Leta 2005 sem pel tudi na festivalu Melodije morja in sonca in se s pesmijo Gremo vsi na morje kar dobro odrezal. A težava na teh festivalih je, da ne pojemo v živo, temveč na vnaprej posneto glasbeno podlago. In ker glasbe ne slišiš tako, kot bi jo moral, je petja po navadi veliko preveč, glasbe, ki ti da ustvarjalno moč, pa ne slišiš dobro. Nekaj povsem drugega je, ko slišiš v ozadju pravi ansambel. To se najbrž dogaja zaradi zmanjševanja stroškov, saj spremljevalni ansambli tudi stanejo,« je upravičeno strog do petja na instrumentalne zvočne podlage, kar je sicer sprto z glasbeno ustvarjalnostjo in se, zanimivo, toliko kot pri nas ne pojavlja skoraj nikjer po svetu, niti pri nastopih za TV ne.
Šestdesetletnik pa ima še vedno niz drznih načrtov pred seboj, ni še gotof! »Štirideset let glasbenega delovanja je za menoj in želim si, da bi ob tej priložnosti izdal dva cedeja, z zabavno glasbo in z mojimi najuspešnejšimi domačimi vižami. Nekaj skladb pa bom še posnel, da bo bolj pestro. Najraje sicer pojem polke in valčke, a tudi italijanske popevke so mi zelo blizu,« sklene klepet pevec z močnim in odločnim glasom, primernim tudi za ljudska zborovanja.