Vaški prvak na frajtonarici še ni učitelj

Med Slovenci je diatonična harmonika postala zelo priljubljen inštrument in ni malo samoukov, ki raztegujejo njen meh. Za to so v prvi vrsti potrebni posluh, nekaj talenta in predvsem veliko veselja. Nekateri poiščejo tudi strokovno pomoč učitelja, ki jih v zadnjem času kar mrgoli. Številni se oglašujejo kot najboljši in najcenejši, nekateri k temu dodajo tudi nazive, da so takšni in drugačni prvaki, česar ne preverja nihče, zato je težko najti zaupanja vredne. Boj za učence je postal neizprosen, konkurenca med ponudniki pa tako velika, da nekateri med seboj obračunavajo tudi prek družabnih omrežij. Pri zasebnem poučevanju vlada anarhija, saj lahko igranje na diatonično harmoniko uči vsak samostojni podjetnik. Kako to počne, pa je drugo vprašanje. Med njimi so tudi takšni, ki jim gre le za denar.

Ljudski godci 
in glasbeniki

Zasebne glasbene šole rastejo kot gobe po dežju, mnogi pa opozarjajo, da je kakovost nekaterih vprašljiva. Diatonično harmoniko poučujejo tudi v javnih glasbenih šolah, a je vpisnih mest še vedno (pre)malo, zato mnogim ne preostane drugega, kot da potrkajo na vrata katerega zasebnika. Harmonikar Martin Težak iz Metlike je eden tistih, ki menijo, da bi morali, ko gre za izobraževanje, bolj stremeti h kakovosti. »Ponudniki te storitve bi morali v prvi vrsti navajati resnične podatke. Žal je nelojalne konkurence veliko, saj mnogi poučujejo tudi na črno in zavajajo z navedbami o svojem znanju in dosežkih,« opozarja Težak. »Če bi bilo tako preprosto, bi lahko vsak drugi Slovenec, ki zna slovensko, poučeval slovenski jezik,« je slikovit.

Da je priljubljenost diatonične harmonike marsikdo izkoristil le za svoj posel, se strinja tudi ljudski godec Tine Lesjak. Številni novodobni evropski oziroma svetovni prvaki mislijo, da se je domača glasba začela z ansambli, ki so na sceni zadnjih 10 ali 20 let. »Žal je takrat prava narodno-zabavna glasba že začela izgubljati pristen domači melos. Nastalo je veliko trio zasedb z raznimi pevci sodobnih ritmov in besedili sumljive kakovosti,« je kritičen Lesjak, ki vztraja, da je diatonična harmonika v osnovi ljudski inštrument, ki ga ni mogoče umeščati med inštrumente, pri katerih brez znanja teorije ne gre. »Diatonično harmoniko vzamejo v roke tisti, ki imajo posluh in so dobre volje. Kljub vsemu bi moral vsak, ki jo želi igrati, kdaj obiskati koga, ki bi mu pomagal čim preprosteje doseči lepo igranje. Če želi nekdo postati glasbenik v pravem pomenu besede, pa mora najprej v glasbeno šolo in potem na akademijo. Ljudski godec in glasbenik namreč ni isto, a marsikdo tega ne loči.«

Ko se nečesa 
naučimo narobe

Harmonikar Primož Zvir vsako leto v Mariboru, Celju, na Ptuju in v Zgornji Savinjski dolini sprejme k poučevanju okoli 50 učencev, ki se želijo naučiti igranja na diatonično harmoniko. »Poučujem sam in učni program prilagodim vsakomur, saj gre za učence različnih starosti in različnih želja. In prav to, da pri podajanju znanja nimam pomočnikov, se mi zdi prednost,« pravi Zvir.

Spet drugi si pomagajo z drugimi učenci, na primer Postojnčan Vili Marinšek, ki se je igranja diatonične harmonike učil pri priznanem profesorju Zoranu Lupincu. »Edini daleč naokrog sem igral diatonično harmoniko in še dobro se spomnim prve učne ure pri njem v Italiji, kamor me je oče vozil vsako soboto. Sprejel je samo zares nadarjene učence s posluhom in popolnim poznavanjem notnega zapisa. Zato je tudi imel samo tri. Drugje pa je bilo učitelja težko najti,« se spominja Marinšek.

Danes je drugače in harmoniko uči skoraj vsak. »A tistih s pravim podajanjem znanja je žal bolj malo. Če je nekdo odličen glasbenik, še ne pomeni, da je tudi odličen pedagog. Dobil sem že več učencev, ki so prišli k meni z nekim predznanjem, češ da so se prej učili pri nekom drugem pa bi radi nadgradili tehniko. Marsikdo nima pravilne drže, ne prav postavljenih rok na harmoniki, kaj šele, da bi poznal ritem. Na učne ure pridejo brez osnove. Najhuje pa je to, da so med njimi tudi talenti, ki si tako izjemno otežijo nadaljnje delo. Saj veste, ko se nečesa naučiš narobe, je to težko spremeniti. Zato ni vseeno, koga izberete za poučevanje inštrumenta,« pravi Marinšek, ki uči tudi klavirsko harmoniko. Kitaro poučujeta Miha in Milan Kokalj. »Zadnji je kitarist pri Ansamblu Franca Miheliča, na kar sem zelo ponosen,« še pove Marinšek.

Poučevanje je odgovornost

Kar 20 let mineva od takrat, ko je naziv absolutnega zmagovalca Zlate harmonike na Ljubečni osvojil Robert Goličnik. Ta naziv je pomenil prestiž in mu odprl pot v svet glasbe. »Ker so mnogi želeli po isti poti, sem se odločil postati učitelj, in tako že 20 let s sodelavci skrbim za izobraževanje otrok. Poučujemo različne inštrumente in solo petje, diatonična harmonika pa je še vedno tista, za katero je največ povpraševanja. To, kar se dogaja v zadnjih letih, presega meje dobrega okusa. Danes ni treba z ničemer dokazovati, kaj si dosegel z nekim inštrumentom ali kakšno izobrazbo imaš. Greš na upravno enoto, odpreš s. p. in se greš, kar hočeš. In vsak misli, da lahko uči, nihče pa ne ve, da lahko tako otrokom naredijo več slabega. Vsak muzikant pač ne more biti tudi učitelj,« meni Goličnik. »Vsi se hvalijo s strokovnostjo, odlično prstno tehniko in nizkimi cenami. Spoštujem vse kolege, ki delajo dobro, a se bom trudil, da zveza prepreči samooklicanim strokovnjakom poučevanje diatonične harmonike,« sklene Goličnik.

Eden najbolj zaželenih učiteljev diatonične harmonike je tudi modrijan Rok Švab, ki znanje prenaša na druge v Ormožu, domači Novi Cerkvi in Slovenski Bistrici. »Vprašanje je, ali so vsi, ki se oglašujejo kot učitelji, res dovolj podkovani. Na žalost je to za mnoge le dober postranski vir zaslužka. Naučiti otroka pravilnega igranja je velika odgovornost. Tudi do staršev, ki ti otroka zaupajo, da ga nekaj naučiš. In pomembno je, da na koncu glasbo vzljubi, ne pa, da harmoniko zasovraži. Danes ima večina harmoniko za modni hit. In jo igrajo bolj v krogu prijateljev, da se skupaj poveselijo, kakšno zraven zapojejo... S priljubljenostjo pa se povečuje tudi povpraševanje po učenju. In ker je učiteljev vedno več, ni mogoče nadzirati, kako kakovostno to kdo počne.«

Pomembno poznavanje not

Da je v zadnjih letih zasebno poučevanje diatonične harmonike kar malce ušlo z vajeti in je to za mnoge predvsem biznis, pa meni tudi Zoran Lupinc, ki je v Trstu diplomiral iz klavirske harmonike pa tudi iz roga. Pred več kot desetletjem je bil tudi vodja študijske skupine zavoda za šolstvo in avtor učnega načrta, po katerem se učenci učijo igranja diatonične harmonike v javnih glasbenih šolah. »Takrat je bilo veliko nasprotovanj, nekateri učitelj so se čutili celo ogrožene,« se spominja. A danes že na več kot polovici glasbenih šol poučujejo diatonično harmoniko.

»Tudi na diatonično harmoniko se lahko zaigra Bacha ali Mozarta, zato ni prav, da nekateri ta inštrument še vedno podcenjujejo. Je pa pomembno, da se harmonike uči po notah, ne le po posluhu. A če nekdo ne pozna not, ni mogoče pričakovati razvoja. Seveda imamo nekaj odličnih učiteljev, žal pa še več takšnih, ki v tem vidijo le priložnost za zaslužek, zato je posledično tudi veliko polpismenih harmonikarjev,« pravi Lupinc. Dodaja, da tudi starši velikokrat ne vedo, da prav javne glasbene šole učijo tudi teorijo.

Na javnih glasbenih šolah poučujejo tudi klavirsko in kromatično harmoniko, odvisno od potreb okolja in želja, pravi Metka Podpečan, ravnateljica Glasbene šole Zagorje. »Možnost je zakonsko dana, res pa se večina še vedno raje odloča za učenje pri zasebnikih, ker se ti pač lažje prilagajajo posameznikom, njihovemu času in osebnim željam.«