V puberteti so ga zdravili z elektrošoki

Dobro desetletje je bil poročen z britansko modno oblikovalko Sylvio Morales, a vendar bi lahko, če ne bi bilo njegovih staršev, zavil na drugo pot. Morda bi zakorakal po poti homoseksualne usmerjenosti, kar pa so starši iz njega izbili že v najstniških letih. Ameriška psihiatrična zveza je homoseksualnost odstranila s seznama duševnih bolezni šele leta 1973, do tedaj pa so jo zdravili kot mnoge druge duševne motnje – z elektrošoki. Za to metodo so se odločili tudi starši Louja Reeda in ga, ko jih je štel komaj 17, zaradi težav z duševnim zdravjem strpali na zdravljenje v zloveščo državno psihiatrično ustanovo Creedmore.

Tesno je bil ovit v rjuho, med ustnice so mu porinili gumijast ščitnik in ga položili na leseno bolnišnično posteljo. Na anestetik je lahko kar pozabil, vbrizgali so mu le nekaj, s čimer so sprostili njegove mišice. Prek kolen in prsnega koša so ga na posteljo nepremično prikovale mišičaste roke dveh bolniških bratov, le malce starejših od njega samega. Potem se je začelo. Zdravnik, ki je do tedaj stal za njegovo glavo, je »pritisnil na stikalo na kovinski škatlici, Lou pa se je začel zvijati v agoniji krčev«.

Tako se bere najnovejša biografija o glasbenem geniju, ki prihaja na knjižne police prihodnji mesec. »Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund, a neznosna bolečina ob krčih, ki mu jih je zadala terapija z elektrošoki, je bila več, ko je lahko prenesel 17-letni mladenič. Pestila sta ga le eksistencialni strah in srčna bolečina,« v knjigi Dirty Blvd: The Life and Music of Lou Reed' (Umazani bulvar: Življenje in glasba Louja Reeda) piše avtor Aiden Levy in pridaja, da sta ga bolniška brata morala držati na postelji, saj bi si ob krčih sicer lahko zlomil hrbet.

Prehod iz srednje šole na univerzo je vselej težak. Mladostnik na valu pubertete se sooča z življenjsko resničnostjo, a Lou se ni najbolje znašel, so bili prepričani njegovi starši. Depresija in nihanja v razpoloženju naj bi zaznamovali njegova mladostniška leta, poleg tega pa naj bi se tedaj v njem začeli prebujati prvi homoseksualni vzgibi. Zato so se starši zatekli po pomoč psihiatrov. Vdali so se njihovim nasvetom in sina poleti 1959 prepustili 24 terapevtskim seansam z elektrošoki, med vsako pa je dobil dva dni premora, da si opomore.

Zvezdnikova sestra Merrill poudarja, da odločitvi staršev ni botrovala homofobija, zaveda pa se, kako kruto je bilo tako imenovano zdravljenje. Živo se spominja dne, ko se je Lou, menda zaradi živčnega zloma, vrnil v stanju popolne otopelosti. Levy pa v knjigi nadaljuje, da je dobil glasbenik še dolgoročno poškodbo kratkoročnega spomina in se začel spraševati, ali je morda nor. Vsa družina pa je nosila stigmo, da imajo v svojem krogu duševnega bolnika. Sosedje so opravljali za njihovimi hrbti, zaradi česar se je Reed počutil kot odpadnik. »Vse to je sooblikovalo in zacementiralo njegove poznejše poglede na življenje, sovraštvo do sistema in zavračanje, da se pokori. V tistem se je odločil, da bo to, kar so drugi v njem videli. Odpadnik.« T. P. Zvezdnikova sestra Merrill se spominja dne, ko se je njen brat vrnil domov povsem otopel. Starši so se uklonili nasvetom psihiatrov in sina prepustili na njihovo milost in nemilost. Bolečina ob elektrošokih je bila več, kot je 17-letnik še lahko prenesel. Odločil se je postati to, kar so v njem vsi videli – odpadnik. Prihodnji mesec prihaja na knjižne police nova biografija o Louju Reedu.