V letu dni od pivnice Koper do San Rema

Najbrž ni Slovenca, ki ne bi slišal za Ota Pestnerja. In ni poznavalca glasbe, ki ne bi znal zapeti vsaj enega od refrenov njegovih številnih uspešnic in evergreenov. Oto je glasbena ikona in kot tak je tudi del slovenske glasbene in celjske kulturne zgodovine (dve njegovi vinilni plošči sta sestavni del stalne razstave Muzeja novejše zgodovine Živeti v Celju), saj je na domačem prizorišču tako rekoč večno prisoten. Prisoten je tudi v srcih Celjanov, ki ga nikoli niso pozabili, čeprav že dolgo ne živi več v mestu ob Savinji. Zahvalili so se mu z glasbeno monografijo Ciganska kri izpod peresa zgodovinarja in muzikologa Mateja Kranjca, publikacija vsebuje tudi zgoščenko z do zdaj še neobjavljenimi koncertnimi posnetki iz leta 2001.

Lahko bi bil štajerski Mišo

Otova glasbena pot se je začela v rojstnem Celju, pevec vselej priznava, da ga je h glasbi pritegnil oče Oto starejši, ki je takrat imel svoj ansambel. »Spominjam se, ko je domov prinesel češki magnetofon, zaigral je na harmoniko, jaz sem pa zapel. To so bile moje prve vaje, prve nastope pa sem imel v pivnici Koper in Hotelu Evropa.«

Oto je od pivnice do znamenitega festivala v San Remu, kjer se je udeležil mladinskega dela tekmovanja, potreboval samo eno leto, kar še danes velja za fascinanten dosežek. Le malo se jih še spominja, da je bržčas najuspešnejši pisec lahkih not z območja nekdanje skupne države, pred leti preminuli Đorđe Novković, iz Pestnerja želel narediti novega, uspešnejšega Miša Kovača. Načrti se niso uresničili, Oto se ni želel preseliti na Hrvaško, za kar so mu Celjani še vedno hvaležni.

»Knjigo bom prebral tako, kakor da še nikoli ne bi slišal ničesar o njeni vsebini,« pove danes 57-letni Oto, ki je nekoč veljal za čudežnega dečka slovenske glasbe, jugoslovanskega Elvisa Presleyja, celo z Beatli so ga nekateri primerjali, čeravno so mu bližje primerjave s črnskimi izvajalci jazza in gospla. Še rosno mlad je leta 1971 objavil enega od temeljnih domačih zimzelenčkov 30 let. Njegov vokal v tej pesmi je še vedno predmet polemik, kako je bil fantič zmožen tako mogočnega glasu. Nekako v tem obdobju se je začelo njegovo sodelovanje v New Swing Quartetu (NSQ), ki je trajalo vse do leta 2008, ko se je zasedba, ki ima v Šentjurju celo svojo spominsko sobo, razšla.

Za denar 
in za dušo

Na predstavitvi Pestnerjeve monografije ga je voditelj dr. Tone Kregar pobaral še o njegovem pevskem izletu v narodno-zabavne vode, kamor je celjski pevec priplul leta 1985, ko se je pridružil Alpskemu kvintetu. »To je bilo obdobje, ko sem moral začeti razmišljati o lastni eksistenci, Alpski kvintet pa mi je vse to ponudil. Še danes priznam brez dlake na jeziku, da sem z njimi zaslužil največ.«

Pestner si je po prenehanju delovanja NSQ vzel krajši ustvarjalni premor, zdaj pa poje v zasedbi Pro Anima Singers, katere članica je tudi njegova žena Maja Hribernik, v solo karieri pa za prihodnje leto napoveduje izid dvojne zgoščenke.