Werefox je prekmurska glasbena skupina, ki jo sestavljajo prekaljeni glasbeniki iz nekdaj delujočih zasedb Psycho-Path, Sphericube, Manul in Bekko. Tako imenovani indie (neodvisni) rockerji so v začetku leta izdali svoj prvenec I Am Memory, nase pa so že prej opozorili s singlom March Of The Finest, katerega vizualizacijo je ustvaril režiser Ven Jemeršič. Promocijski koncert ob izidu plošče so pripravili v Kinu Šiška in tja se je odpravil tudi Vikend. Nekaj dni pozneje je med obilnim sneženjem pevki Melaniji Fabčič - Melée postavil še nekaj vprašanj.
Ste ljubiteljica snega?
Zima mi je blizu, ja, saj sem v tem času rojena in se fino počutim, ko je zunaj sneg. Saj je lep, kaj ni? Mislim, da se glede tega nima smisla preveč razburjati … (smeh) Če že česa ne maram, so to temperature okoli ničle, ko je ozračje še precej vlažno. Všeč mi je ostrina nizkih temperatur, ko pritisne suh mraz in je okoli minus deset stopinj, takrat se res dobro počutim (smeh).
Kako ste doživeli izid plošče in nedavni promocijski koncert v Kinu Šiška?
Lahko rečem, da sta nas oba dogodka osrečila, sploh koncerti, ki so sledili, saj je bila takrat glavnina dela že za nami in na koncertih se je vsa napetost nato začela sproščati. Mislim, da nam je doslej vse dobro uspelo. Naš glavni cilj je zdaj čim več nastopati, in upamo, da se bomo že kmalu odpravili tudi prek naših meja (Plošča dobiva dobre ocene tako na evropski sceni alternativne glasbe kot v medijih na območju Balkana, op. p.).
Kljub dokaj nežni pojavi in glasu se očitno radi obdajate z glasnimi, udarnimi zasedbami. Kako to?
To se mi zdi zanimiv kontrast, poleg tega mi je ta zvrst glasbe zelo všeč oziroma se, kadar se znajdem v takšnem zvočnem okolju, počutim popolnoma naravno. Sicer pa daleč od tega, da bi bil moj glas ves čas mil. Vse je odvisno od občutja neke pesmi. Včasih je instrumentacija bolj nežna, pa sem jaz drugačna, spet drugič smo vsi enako agresivni ali nežni.
Prekmurje se zaradi naravnih značilnosti in glede na ljudsko glasbeno zapuščino zdi precej milozvočna regija, hkrati pa ravno s tega konca prihaja toliko udarnih, alternativnih bendov?
Res je. Verjetno je to naravna reakcija, čeprav mislim, da se v resnici pri večini bendov s tega okolja sliši predvsem neka molovskost v glasbi. Monotonost pokrajine, govorimo namreč o ravnini, ravnini in še enkrat ravnini, pri posamezniku verjetno izzove neko otožnost, proti kateri se bojuje tudi z izbruhom, uporništvom. Prekmurje sicer ni več to, kar je bilo, saj se je prebivalstvo precej premešalo, ljudje, ki živijo tam, prihajajo od povsod. Tudi sama sem v resnici rojena Notranjka, vendar se ne počutim doma ne na Notranjskem ne v Prekmurju. Tudi drugi v bendu se mi ne zdijo prav močno določeni s pokrajino ...
Zaradi bolezni v družini je vaš močno oglaševani gost na plošči Scott McCloud, vodja zasedbe Paramont Styles in član nekdanjih Girls Against Boys, v Kinu Šiška žal manjkal …
Res je, a sodelovanje se bo vseeno zgodilo, sicer na manj pričakovanem, a nam kljub temu zelo ljubem prizorišču. Devetega marca bomo nastopili pri Gabrijelu v Cerknem, kjer je prostor sicer manjši, a občinstvo je izjemno intenzivno, lepo sodeluje z bendom in koncerti so tam ponavadi zelo dobri. Scott bo imel najprej svoj set, nato bo nastopil še z nami, česar se seveda zelo veselimo.