Kljub obilnemu sneženju je prejšnji petek ljubljanski Kino Šiška utripal v pozitivnih vibracijah, ki jih prinaša reggae, saj je tam nastopil Jamajčan Michael oziroma Mykal Rose, nekdaj prvi glas zasedbe Black Uhuru, ki je leta 1985 prejela prvi grammy za reggae. Njegov nastop so podprli najvidnejši domači predstavniki te glasbene zvrsti, Siti hlapci, ki so nedavno izdali tretji album. Za Vikend je spregovoril vodja Tadej Tratnik Tadiman.
Ste bili zadovoljni z nastopom?
Dogodek je bil zelo pomemben tako za Site hlapce kot predstavnike slovenskih »reggaejašev« in tudi za vse podpornike kulture reggaeja pri nas. S tem koncertom smo se ljubljanskemu občinstvu spet predstavili prvič po sedmih letih. Toliko je namreč minilo, odkar so nas nazadnje povabili v prestolnico. Res je, da smo v tem času igrali v Benetkah, Bratislavi, Pragi in še marsikje, a smo si medtem ves čas močno prizadevali, da bi lahko predstavili naša dela tudi v Ljubljani.
Morda bi se kljub slabemu vremenu lahko zbralo nekoliko več ljudi, po ocenah jih je bilo »le« dobrih štiristo. Kakšna so bila vaša pričakovanja?
V Ljubljani so bili koncerti reggaeja v zadnjih letih slabo obiskani. V Mariboru je veliko bolje! Zato velikih pričakovanj glede obiska nismo imeli. Po mojih ocenah je bilo ljudi dovolj in sem zadovoljen. Bolj kot število obiskovalcev sta pomembna vibracija in odnos človeka do kulture. Glede tega je bilo res super! Raje imam sto pravih »reggaejašev«, ki med seboj sodelujemo, kakor deset tisoč ljudi, ki sledijo modi in trendom: malo bi, potem pa spet malo ne bi!
Je Michael Rose kaj pokomentiral vaš nastop? Kako vi komentirate njegovega, vas je zadovoljil?
Z gospodom Michaelom Rosom sem se pogovarjal v njegovem delu zaodrja in je res super tip, prijeten in dostopen! Vsekakor je eden mojih največjih vzornikov že 18 let in tako bo tudi ostalo. Glede na to, da sem ga tokrat videl že četrtič, sem mu moral prav počasi in glasno povedati, da je res car! Bolj ko je star, boljši je! Na žalost je bil ves čas v svoji garderobi, zato našega koncerta ni slišal. Sem pa prečudovite pohvale dobil od klaviaturista z Jamajke, s katerim sva si tudi izmenjala naslove, in prav tako od bobnarja, s katerim se poznava že s slovaškega festivala Uprising, enega največjih festivalov v Evropi, kjer smo lani s Hlapci igrali na velikem odru.
Ste se skupaj kaj pozabavali tudi po koncertu?
Vsa ekipa Mykala Rosa je bila zelo prijetna. V njihovi garderobi smo jim pokazali, da tudi pri nas raste vrhunsko zelišče, naredili smo kar nekaj skupnih fotografij in se zabavali, ozračje je bilo super.
Siti hlapci ste izdali svojo tretjo ploščo. Kako bi jo predstavili?
Novi album Under Jah Sun je bil posnet v najbolj kriznih časih tako za bend kot zame, avtorja glasbe in aranžmajev. Ko smo se odločili posneti nov album – pesmi imamo sicer še za vsaj tri plošče –, prav nikjer nismo dobili niti najmanjše podpore! Nobena založba, studio, razpis itd. nas niso podprli, tako da smo se prvič odločili, da bomo ves izdelek naredili čisto sami. Seveda to ne bi bilo mogoče brez našega kitarista Bena Soršaka, ki je projekt tehnično izpeljal od začetka do konca kar v našem malem studiu Chakra v Pekarni. Album je narejen popolnoma nekomercialno in ne vsebuje uspešnic ali potencialnih radijskih pesmi kakor na primer album Si ti hlapec?, s katerega so bile skoraj vse pesmi precej predvajane na slovenskih radijskih postajah, nekatere pa celo na jamajškem Roots FM. Novi album je skoraj ves v angleškem jeziku in pesmi so izbrane iz različnih obdobij delovanja skupine.
Ste ljubitelji jamajške kulture tudi zapriseženi ljubitelji morja in sonca? Kako doživljate te bogate pošiljke snega?
Love and respect (ljubezen in spoštovanje), bratje in sestre po sedemnajstem kolenu, če imate radi glasbo reggae, ste v našem plemenu. One love, one heart ob vsakem vremenu. Se vidimo!
