Tony Bennett in Lady Gaga kot brat in sestra

V kratkem bo izšel nov album, ki sem ga posnel z mojo dobro prijateljico Lady Gaga. Prosim, kupite ga, ona potrebuje denar,« se je 16. septembra med koncertom v mali dvorani dunajskega kompleksa Stadthalle pošalil Tony Bennett. Da je 88-letni veteran združil moči s kar šest desetletij mlajšo Stefani Germanotta (pravo ime Lady Gaga), ni nobena skrivnost, saj sta kot napovednik albuma Cheek to Cheek, ki je izšel 19. septembra, napovedala že s singloma Anything Goes in I Can't Give You Anything but Love.

A v njegovi izjavi je bilo vseeno nemalo resnice. Lady Gaga potrebuje ta album bistveno bolj od njega, pa ne zgolj zaradi komercialne izpostavljenosti in finančne koristi, temveč zaradi utrjevanja svoje pevske kariere in samozavesti, saj se tokrat poskuša v jazz standardih brez pomoči elektronskih pomagal, kot je autotune. Na kratko, dokazati poskuša, da je prava glasbenica.

Nenavadni parček se je spoznal leta 2011, ko sta skupaj nastopila na neki dobrodelni prireditvi v New Yorku, torej istega leta, ko je Tony izdal album Duets II, na katerem je pesem Body And Soul z danes pokojno Amy Winehouse. Tony je bil takrat še kako v poslu prepevanja duetov in album Cheek to Cheek se je preprosto moral zgoditi. Že v osnovi je bilo odločeno, da med njunim sodelovanjem ne bo prav nič prepuščeno naključju. Teren sta poskenirala že s skladbo in videom za klasiko The Lady Is a Tramp. Dober odziv ju je spodbudil, da sta na album uvrstila najbolj znane jazz standarde, resnici na ljubo je treba priznati, da je izbor dokaj dolgočasen – v njem so najbolj zlajnani komadi, kot so It Don't Mean a Thing (If It Ain't Got That Swing), Anithyng goes ali I Can't Give You Anything but Love. V deluxe različici pa še več zimzelenčkov, kot sta Goody Goody in They All Laughed. To je izbor pesmi, ki nas običajno zapeljejo v svet jazza, nato pa jih slišimo znova in znova, dokler se jih ne nasitimo in se nam začnejo upirati. Rockerji nekaj podobnega čutijo ob skladbi Smoke on the Water, rock'n'rollerji ob skladbi Rock Around the Clock, reggae mojstri ob skladbi No Woman No Cry, ljubitelji folka pa pri komadu Knockin' on Heaven's Door.

To je bila tudi slaba plat Bennettovega koncerta na Dunaju, saj nas je malone utopil v jazz standardih. Že v prvih 15 minutah koncerta, ko nas je ogreval njegov kvartet, smo se morali predajati skladbam, ki jih navadno igrajo nadobudni jazz glasbeniki na poletnih delavnicah. Ampak, hej, ko je Tony Bennett stopil v dvorano, smo od navdušenja vstali in ga pozdravili s huronskim aplavzom. Njegova karizma je neomejena, njegov vokal pa še vedno prodoren in poln značaja. Že res, da je v barvi njegovega glasu slišati starostne razpoke, a to ga še oplemeniti. Pesmi, ki jih prepeva Bennett, dobijo njegov pečat in drugi pevci se morajo pošteno potruditi, da bi stopili iz njegove sence. Le pomislite, kako bi lahko presegli skladbo San Francisco ali pa Fly Me To The Moon.

Tako so tudi številne skladbe, ki jih prepeva z Lady Gaga, že izšle na njegovih prejšnjih albumih, in to v veliko boljši izvedbi. A to niti ni toliko pomembno, saj album Cheek to Cheek v resnici ne cilja na ljubitelje jazza, temveč na mlade, ki skladb z albuma doslej še niso slišal. In to je tudi najboljša plat plošče, zapeljevanje mladine v svet jazza. Zagotovo se bo kdo našel, ki ga bo zanimalo kaj več o pesmih, se vprašal, kdo za vraga je Gershwin, Porter, in bo tako našel zasilni izhod iz sveta popa in kiča, v katerem je Lady Gaga tako trdno usidrana.

Za glasbene kritike je bila prav tranzicija Lady Gaga iz komercialne cipe v vode starega ameriškega popa najbolj zanimiv del plošče. Zanimiva je bila opazka nekega kritika, ki je album opisal kot združitev umetnice, ki vrhunsko obvlada manipuliranje televizijskega medija, in pevca ter vojnega veterana, ki se je rodil, ko so televizijo izumili (1926).

Že pri prvem poslušanju albuma postane jasno, da so bili aranžmaji in izbor skladb v veliki meri podrejeni vokalnim sposobnostim zvezdnice. Ta se mestoma znajde precej na robu svojih sposobnosti, tudi kar se tiče barve njenega glasu, ne bi mogli trditi, da nas očara. Čuti se, da je garala pri inštruktorju petja, in brez težav bi naštel kar nekaj slovenskih pevk, ki bi posel opravile bolje. Kljub temu Lady Gaga svoje vloge ne odigra slabo, interpretativno je močna, predvsem pa je očitno, da skladbe razume. Po drugi strani opravi Tony svoje z eleganco starega mačka. Očitno je, da je v procesu užival. Največja težava albuma je, da ni čutiti, da bi njegova protagonista prepevala skupaj. Njuna vokala sta ločena, vsak opravi svoj del, a ni prave kemije. Najbolj posrečena je skladba Cheek to Cheek, sicer pa izstopajo predvsem pesmi, ki jih odpojeta solo. Predvsem ni Tonyjevega značilnega drsenja čez besedila, ko lahko celotno kitico odpoje v drobcu sekunde, nato pa za lep čas obvisi na samoglasniku zadnjega zloga. Ni prave improvizacije in naključij, dinamika je načrtovana, sproščenost zaigrana. Kljub temu album Cheek to Cheek nekako deluje, še posebno če bi z njim radi ustvarili vzdušje ob romantični večerji ali med vožnjo z avtomobilom. Predvsem je odlična izbira za vse, ki še ne poznajo sveta vokalnega jazza.

Kako močan je še vedno Tonyjev glas, smo se lahko prepričali tudi na Dunaju, ko je zadnjo skladbo, po drugem bisu, odpel povsem brez mikrofona, pa smo ga lahko kljub temu slišali do zadnjega kotička dvorane. Njegovo gibanje po odru in komunikacija z občinstvom sta nezmotljivo zaznamovana z zlatimi časi big bandov in pevcev. Ne nazadnje Tony svoje koncerte začne s posnetkom Franka Sinatre, svojega najboljšega prijatelja, ki napove, da nam bo zapel najboljši pevec vseh časov. Vsi tisti, ki Tonyja odpravijo z zamahom roke, ker ni bil član slovitega Rat Packa, pa lahko rečemo le, da se najslajše smeji tisti, ki se smeji zadnji.