Tinkara Kovač, zmagovalka na Emi 2014, bo Slovenijo s skladbo Spet/Round and round zastopala 8. maja na Danskem. Ekskluzivno je za slovenskenovice.si spregovorila o svojih občutkih po zmagi, Raayevih solzah in o tem, kako si bo prizadevala, da se ji na Danskem pridruži smučarska šampionka Tina Maze.
Kakšni so občutki po prespani noči in zmagi na Emi?
Navdušenje, adrenalin in vse drugo me drži pokonci. Danes zjutraj me je še pred 7. uro veselo zbudila dojenčica. Prebujanje je bilo veselo kot vsakič, danes pa še malo bolj. Vesela sem, ker se ne spomnim, da bi v življenju (razen ob rojstvu prve hčerke) dobila toliko voščil, kolikor sem jih pred Emo in po njej. Že pred Emo je toliko ljudi navijalo zame, da sem čutila odgovornost, da jih ne razočaram. Mislim, da je vsak televizijski festival tudi šov in da to tekmovanje med glasbeniki doda malo več gledanosti in strasti z ene in druge strani. Čeprav je to le še sedem novih skladb na slovenski sceni in za vsakega izvajalca menim, da bo letos živel še naprej, kar je tudi najpomembnejše. Velikokrat se namreč zgodi, da je strokovna žirija kot veliko rešeto, ki ima precej ohlapna merila. Letos pa merila niso bila ohlapna. Letos je bil res pogoj, da je izvajalec tudi avtor, da ima svojo kariero, koncerte, nastope v živo ...
Včeraj sem ugotovila pred nastopom, da sem z vsakim udeležencem že sodelovala ali skupaj nastopala. Zdaj se vprašujem, ali je slovenska scena res tako majhna ali pa sem že jaz tako stara. Mogoče pa je kar oboje skupaj. To so zelo lepi občutki.
Zdelo se je, da ste že pred samim izborom in nastopom veljali za favoritinjo. Ste tudi vi to občutili?
Sem. To je bilo zelo vidno. Na internetu so mi bili odstotki glasovanj zelo naklonjeni in potem tudi zelo podobni končnemu razpletu.
Ste se zaradi tega počutili pod pritiskom?
Priznam, približno pet minut, potem pa ne več. Eno uro pred prvim nastopom, ko smo še bili 'v maski', so se mi na zaslonu telefona znašla sporočila v slogu 'zmagala boš, ti si naša' kot na kakšni tekmi. Takrat sem se počutila, kot da je pred mano strmina in da je treba 'pritisniti'. Ampak že toliko let nastopam, da k sreči nimam treme, da bi me to oviralo pri nastopu. Pred nastopom smo šli v mojo garderobo, imeli smo kitaro, peli smo in se imeli lepo ...
Če že omenjate strmine, zanima me, ali vam je morda čestitala tudi Tina Maze?
Ja, to ste verjetno opazili tudi sami na twitterju. Pravila Eme so takšna, da skladba pred Emo ne sme biti javno predvajana, lahko pa jo izvajalec pokaže komur koli. Raay je napisal skladbo Tini Maze in vedno si pošiljata kakšne skladbe, ki so všeč Tini. Ali pa pošlje Raay njej, kar je naredil ... Ta skladba ni samo moja, za njo stoji ogromna in številna ekipa. Ta skladba je nekakšen presek vseh teh svetov. Raay je dal Tini skladbo v poslušanje, ona pa je v valu navdušenja to takoj objavila na twitterju in nas vse lepo razveselila. Zraven je še pripela mojo skladbo iz leta 1999 in zapisala, da ji je všeč. Bila sem počaščena, da najbolj vroča in uspešna osebnost v Sloveniji navija zame. Potrudila se bom, da jo prepričam, da gre z mano na Dansko.
Kako je bilo sodelovati z Raayem, Niko Zorjan in Manco Špik? Gre namreč za precej različne žanre. Kako je bilo združiti vse skupaj?
Nič lažjega kot to, zato ker je treba v vsakem žanru prepoznati kakovost in strokovnost – in vsi trije to imajo. Nika ima tisto mladostno navdušenje in je zaljubljena v ta svet, kakor sem bila jaz, ko sem bila stara toliko kot ona. Prav lepo je imeti takšno svežino ob sebi. Pri Manci se vidi, da veliko nastopa in poje, je profesionalka in ima v zakulisju odlične pomagače, ki so poskrbeli tudi zame. Kar se Raaya tiče, pa sva bila vseskozi v stiku. To je bilo res lepo timsko delo in prepletanje svetov. Moram reči, da imam zelo hvaležno pozicijo kot izvajalka, saj sem v 'mainstreamu', ki dopušča izlete levo in desno. Tako lahko v moj žanr prihajajo rokerske kitare, flavta, etnoelementi ... V tem primeru gre za zelo radijsko, poslušljivo skladbo. To je tako kot pri obleki, ko greš na tek, se oblečeš v trenirko, ko greš na gala večerjo, se oblečeš v obleko, jaz pa sem se včeraj oblekla v Emo.
Kako ste doživljali Raayeve solze na koncu?
To se je zgodilo že dvakrat vmes, med nastajanjem skladbe. Prvič, ko sva našla verz, ki je oba ganil, in potem še enkrat, ko je od prijatelja dobil pismo, v katerem ga je ta pohvalil. Že takrat sem si rekla, da se mora tudi na Emi potočiti kakšna solza, če ne Ema ni Ema. V mislih moramo imeti, da je to televizijski šov, in več solz ko je, več škandalov in bušk je, privlačnejše je za gledalce. Slovenci bi morali to doživljati kot zabavo in ne kot nekaj preveč resnega. Na spletu sem prebrala več misli pogumnih anonimnežev, ki po mojem že mejijo na patološko, ker se tako zelo jezijo in strastno bentijo čez razne skladbe. Jemljimo vse skupaj z malo več ležernosti, ker drugače nima smisla. Navsezadnje je to samo še ena moja skladba in brez skrbi – še veliko jih bom napisala v življenju. In če vam ta ni bila všeč, vam bo morda katera druga, pa ne bom nič jezna na vas.
Med zadnjim glasovanjem so navijači zasedbe Muff in tudi člani glasno prepevali refren skladbe. Opaziti je bilo malo nejevolje, saj vam je voditeljica skušala postaviti vprašanje, pa ni šlo. Kaj se je sploh dogajalo?
Jaz razumem to njihovo navdušenje. Njihova skladba je bila in v takem primeru si tudi sam svoj navijač. Potegnilo jih je in vrtinec strasti je bil pred razglasitvijo tako močan, da se niso mogli zadržati, saj so še mladi – povsem jih razumem.
Dodala bi še, da je včasih težko oceniti, kaj kamera prenese in česa ne. Po navadi ima kamera rada neposrednost in iskrenost in ni treba preveč nalaganja in kinčanja. Časi so se spremenili. Včasih je bilo vse razkošno, danes pa bi si ljudje radi malo spočili. To dodajam ločeno od komentarja na skupino Muff.
Ste si že ogledali svoj včerajšnji nastop?
Televizija nam je letos omogočila res dobre razmere. Običajno je na festivalih tako, da prideš tja, enkrat poskusiš in že nastopaš. Tokrat smo imeli eno uro časa za tonsko vajo, nato smo imeli še nekaj vročih vaj in generalk. Pogledali smo si televizijski nastop takoj in ga ocenjevali, pošiljali mamam, kolegom ...
Pojavilo se je precej kritik na nastop spremljevalnih vokalistk, da sta se malce preveč vživeli v nastop in skušali stopiti v ospredje. Kako vi gledate na to?
Najbrž se res kdo s tem obremenjuje, ampak če imam jaz ob sebi dve odlični vokalistki in lepi punci, ju ne bom skrivala v senci, saj smo bend na odru. Prepričana sem, da ju je vsak, ki ju spremlja, želel vsaj malo videti in uživati v njunem nastopu. Če ima nekdo nekaj dobrega na odru, ne vem, zakaj bi to skril, kvečjemu mora to pokazati.
Mislite, da ste zaradi njiju dobili kakšen glas več?
Vsekakor. O tem sem prepričana. Onidve sta odlični vokalistki. Za Manco sem 'lobirala' sama, da sodeluje z mano, Niko je predlagal Raay in takoj sem bila za.
Kaj vas čaka zdaj? Že čez dva meseca potujete na Dansko.
Mi smo naredili svoje, pesem je narejena. Mogoče jo bomo še malo sfrizirali. Jaz bi tako rada še več flavte, ampak tiste tri minute tega ne dopuščajo.
Boste igrali v živo?
Ne smem. To je bila že včeraj takšna kazen. S tonskim mojstrom sem se dogovorila, da je dal mikrofon na tiho in da sem odigrala v živo. Moram predlagati, da dajo v pravilnik Evrosonga, da izvajanje instrumentov v živo ni dovoljeno, razen če vokalist ni tudi sam instrumentalist.
Boste spremenili nastop?
Ne. Hočem, da je nastop iskren in spontan. Zame piljenje pomeni, da je drug teden že naslednji koncert, da ohranjam kondicijo. To je to, kar potrebujem.
Kje je pristal kipec?
Dobil je lepo, posebno mesto. Sem oboževalka Oskarja Kogoja in že pred 20 leti sem si rekla, da kjer koli bom živela, bo z mano konj Oskarja Kogoja. Najprej sem imela belega, nato še porcelanastega, na koncu sem dobila enega, ki je zlat in ga imam na oknu. Vsako jutro riše sence in danes bo ta konj dobil družbo in bosta skupaj čuvala vhod v našo hišo.
