Teple so ga 
starke s torbicami

Sedemdeseta leta preteklega stoletja so bila za mnoge čas aktivizma, političnega udejstvovanja, teženj, da spremenijo svet na bolje. A ne za Georgea Alana O'Dowda, ki je tedaj začel svojo pot metamorfoze, ko se je iz navadne gosenice začel počasi spreminjati v barvitega metulja. V ekscentričnega Boya Georgea, ki je desetletje pozneje s hitom Do You Really Want To Hurt Me? obnorel svet.

Vajen posmehovanja

»Na svetu tedaj ni bilo veselja. Vlade so prihajale in odhajale, vse pa so vodili moški v sivem.« In sivina je nekaj, česar britanski pevec ne prenaša, saj je že kot 12-letni deček najraje brskal po mamini omari za pisanimi šali, od drugod je privlekel plastične sandale in oblačila kričečih, že skoraj fluorescenčnih barv. Bleščice in prosojne tkanine pa so bile le še pika na i. »Sedemdeseta leta so bila zame čas preoblačenje in poti k samoodkrivanju. Želel sem izvedeti, kdo sploh sem. Imel sem občutek, da sem edini gej na svetu, čeprav jih je po televiziji kar mrgolelo.«

Vajen je bil vzklikov in posmehovanja, ki so mu sledili na vsakem koraku. Po ulici in šolskih hodnikih. A se zanje ni zmenil, preprosto se ni želel zliti z enobarvno množico. »Že če si bil videti malce drugače od večine, si tvegal. Če si bil ob tem še gej, pa je bilo to še neprimerljivo huje. Na vsakem koraku sem pričakoval, da me bo kdo s pestjo udaril v obraz. Še celo starke so me teple s svojimi torbicami. A nuja, da sem videti čudovito, da si lase pobelim s peroksidom in si s črtalom obrobim oči, je bila močnejša od strahu,« se spominja svojih najstniških let, ko je v želji po glamurju in drugačnosti naokrog obrnil celo svojo šolsko uniformo. In poskušal v londonskem gledališču dobili popoldansko delo, da bi se lahko ličil. A so ga zavrnili z besedami, naj začne razmišljati bolj praktično in življenjsko ter raje potrka na vrata tovarne.

Sanjaril je o begu iz enoličnega predmestja in se zapiral v svoj fantazijski svet. Želel je zrcalno sliko tega, kar je bilo okoli njega. »Moja mati je morala skrbeti za šest otrok. Le kuhala in čistila je, v njej ni bilo kančka glamuroznosti. Zato sem postal že skoraj obseden z bliščem in močnimi ženskami, kot so Shirley Bassey in Joan Collins, ki so počele, kar so želele, in za to nikomur odgovarjale.« A medtem ko je tedaj v zasebnosti sobe prepeval pesmi Basseyjeve, namesto v mikrofon v glavnik, se mu je pred očmi podila ena sama podoba. Podoba njegovega idola Davida Bowieja. Kar ga je nemalokrat spravilo v težave pri pouku, saj je, namesto da bi sledil učni snovi, na liste čečkal Bowiejevo podobo.