Tam, nad smaragdno Sočo, se zdi, da bi inštrumenti lahko kar sami igrali, vendar jim ni treba. Člani Pihalnega orkestra Salonit Anhovo iz Deskel več kot z veseljem nanje igrajo nepretrgoma že 60 let. Seveda so v počastitev obletnice pripravili slovesnost, ki še ne bo tako kmalu utonila v pozabo, čeprav je pihalni orkester tudi sicer zelo aktivno vpet v življenje v tem lepem koščku naše domovine. Čeprav se morda komu zdi, da igranje pri pleh muziki ni nič posebnega in je to za tiste, ki so se naučili igrati na neki inštrument, ena sama zabava in vaja, je veliko več. Predvsem je predanost tako glasbi kot neki skupini in marsikdaj se je treba čemu odpovedati, da delo poteka nemoteno, da so nastopi vsaj tako dobri, kot poslušalci pričakujejo, in načrti uresničeni. Ker je Pihalnemu orkestru Salonit Anhovo uspelo prav z vztrajnostjo, vestnostjo in s predanostjo skupino ohraniti kar šest desetletij, vsi, ki so primaknili vsaj en soški kamenček, zaslužijo pohvalo in zahvalo od srca.
Sicer pa so godbeniki tega primorskega orkestra že v prvih dneh ustanovitve pokazali, kakšen duh bo preveval glasbenike. Rojstni dan anhovske godbe je pravzaprav 1. september 1952, lahko preberemo v brošuri, izdani pred desetletjem. Takrat se je v tovarniški vajeniški šoli zbralo 60 mladih fantov in deklet, ki so se odzvali povabilu delavskega prosvetnega društva Svoboda Anhovo in naredili sprejemni izpit za vstop v godbo na pihala. Začeli so tako rekoč iz nič, saj tista leta po vojni otroci niso imeli možnosti hoditi v glasbeno šolo kot danes. V dobrem letu se je 37 mladih vajencev in delavcev spremenilo v glasbenike, ki so se lahko predstavili na prvem samostojnem koncertu.
Pravzaprav se današnje število glasbenikov ne razlikuje prav veliko od tistega izpred 60 let
Danes namreč v Pihalnem orkestru Salonit Anhovo, ki je pravzaprav sekcija kulturnega društva Svoboda Deskle, igra 36 rednih članov (med njimi sedem deklet in pravijo, da bi katero več čisto prav prišlo), pet ali šest pa se jih pridruži občasno. Predsednik sekcije Jernej Lovišček, ki sicer v orkestru igra francoski rog, s ponosom pripoveduje o uspešnem delu orkestra. Najstarejšemu članu je že 79 let, najmlajšemu 13. Godbeniško šolo, ki deluje znotraj orkestra, obiskuje 24 učencev in dva od njih že igrata tudi v orkestru. Poleg tega so pred leti za svoje potrebe ustanovili tudi skupino mažoretk, ki pa so tako pridno vadile, da so se osamosvojile in zdaj na tekmovanjih dosegajo zavidljive rezultate. Seveda pa se glasbenikom članice Twirlinga pridružijo vsakokrat, ko jih potrebujejo.
Godbeniki vadijo dvakrat na teden, kar članom vzame veliko prostega časa
Nastopajo tako doma kot tudi v tujini. V vseh desetletjih obstoja so se predstavili v nekaterih mestih nekdanje Jugoslavije, igrali so v Italiji, v Manzanu, Vidmu, Madriziu, Orzanu in Nabrežini, leta 2005 so se udeležili festivala pihalnih orkestrov v španski Calleli. Ob 50-letnici so posneli svoj prvi CD. Leta 2001 so na tekmovanju, ki ga prireja Zveza slovenskih godb, prejeli zlato plaketo, leto pozneje v tretji težavnostni stopnji tega tekmovanja zaslužili srebrno plaketo. Doma pridejo igrat, kamor jih povabijo. Prvomajska budnica je za orkester vsako leto prav posebno doživetje, saj obiščejo vse krajevne skupnosti v svoji občini Kanal ob Soči in povsod se jih razveselijo ter jih pogostijo.
Lani je imel orkester nekoliko smole, saj so nepridipravi ravno v tem času vlomili v kulturni dom in jim odnesli bobne, činele, dve flavti in bas kitaro z ojačevalcem. Tatov niso našli, prav tako ne inštrumentov. Ob pomoči Salonita Anhovo in kanalske občine, ki jih vsa leta zvesto finančno podpirata, so inštrumente (razen bas kitare) nadomestili. Smola jim ni vzela volje. Še več. Jernej pravi, da se zdi, da jim je vlila dodaten zagon. Na sobotni slovesnosti v počastitev 60-letnice delovanja so se predstavili v povsem novih uniformah, svojim zvestim poslušalcem in povabljencem pa v njih, skupaj z nonetom Brda ter solistom Zmagom Loviščkom, pripravili nepozaben večer.
