Pred četrt stoletja je njena zvezda skoraj oslepljujoče bleščeče gorela, morda celo najbolj v vsej nekdanji Jugoslaviji. S pesmijo Hajde da ludujemo, ki jo je leta 1990 prepevala tudi na Evroviziji, je na mah osvojila ljudi. A le dve leti pozneje, ko je jezdila na valu zmagoslavja, je vse pustila za seboj in se na drugi strani luže, v Združenih državah Amerike, ni več ozrla nazaj. V novem svetu je Tajči začela znova, novo življenje. Njen glas je začel odmevati po cerkvah, ustvarjanju duhovne glasbe je dala prednost pred popom, ki jo je izstrelil na glasbeno nebo, v producentu Matthewu Cameronu pa je našla moža in očeta svojih treh sinov. Toda svetlolaskina zgodba bi se verjetno pisala precej drugače, če je tistega usodnega leta 1992 ne bi v svet poneslo menda zlomljeno srce.
K terapevtom za dušo in zakon
Marsikdo svetu kaže določen obraz, običajno srečen in nasmejan, a v zasebnosti doma se zlomi. In pogosto prav tiste, ki na papirju živijo sanje, najmočneje preganjajo notranji demoni, pri čemer Tatjana Matejaš ni bila nikakršna izjema. »Bila sem zvezda, a sem se odločila kariero postaviti na stranski tir. Preselila sem se na drugo celino, začela z nič, a sem bila prepričana, da živim ameriške sanje. Poročila sem se, dobila otroke, moja vera je postala še močnejša. Toda hkrati sem se borila z depresijo, tesnobo in možem,« je pevka priznala bitke, ki jih je izbojevala šele po večletni terapiji. »Ogromno sem se pogovarjala s psihoterapevtom, veliko pa sem tudi brala in se obkrožila z zadovoljnimi, duhovnimi ljudmi, ki v svet zrejo z optimizmom. Moja rešilna bitka je bila, da sem delala pri sebi, se razvijala.« Čeprav ji strokovnjaki niso priskočili na pomoč le pri borbi s samo seboj, ampak je poiskala tudi nasvete zakonskega svetovalca, ki jima je z Matthewom pomagal pluti skozi včasih nepredvidljive in razburkane vode zakonskega življenja. V prvi vrsti, da bi njun zakon cvetel. »Smisel življenja v dvoje je, da se partnerja spodbujata in navdihujeta, čeprav so pogosto prav krizne situacije tiste, ko lahko mi in naši odnosi najbolj napredujemo. Zato je ob sebi pomembno imeti dobre psihologe, zaupnike in mentorje. Vsaj če želimo v življenju v dvoje uživati, saj moramo najprej sprejeti sebe,« ob čemer pa je še pridala, da so glavni junaki zakonske idile globoka ljubezen, potrpljenje in spoštovanje – do sebe in partnerja. »Za sebičnost ni prostora!«
Osvojil jo je s poljubom
Verjetno ni nikogar, čigar srce ne bi bilo zlomljeno vsaj enkrat, s tem pa se vsakdo spopada na svojstven, malce drugačen način. In četudi pravijo, da težavam ne moreš uiti, je Tajči storila prav to. Pred ljubeznijo, grenko kot pelin, je pobegnila na drugo stran luže in našla mir. Čeprav hkrati priznava, da je del težave tičal tudi v tem, da tedaj, pri komaj 22 letih, še ni povsem sprejela sebe. »Nesrečne ljubezenske zgodbe se pišejo tedaj, ko ne znamo ljubiti življenja, ki nam je bilo dano. Šele ko v sebi najdemo to ljubezen, lahko srečno ljubimo in podarjeno ljubezen tudi sprejemamo,« pravi glasbenica, ki je nato pri redovnicah, pri katerih je prepevala, spoznala Camerona. »Osvojil me je s pogumom, neomajno vero, pustolovskim in ustvarjalnim duhom ter razmišljanjem zunaj okvirjev. In s poljubom.«
S pesmijo za otroke in proti lakoti
Vsako mater verjetno stisne pri srcu ob misli, da svojemu otroku ne bi mogla na mizo postaviti toplega obroka. Zato mati treh ni odlašala niti za trenutek, ko je stik z njo navezala rojakinja Sanja Bijonda, ena izmed gonilnih sil človekoljubne akcije Da nijedno dijete u Hrvatskoj ne bude gladno (Da noben otrok na Hrvaškem ne bo lačen). Tajči je napela svoje sile, se oprla na poznanstva in začela prek spletne platforme indiegogo v sodelovanju s hrvaško neprofitno organizacijo Portal dobrote zbirati denar za pomoč ogroženim otrokom. V duhu akcije je po desetletjih prepevanja v angleščini spet zapela v maternem jeziku in hrvaški publiki predstavila skladbo Uzorita. A čeprav želi s svojo glasbo priskočiti na pomoč najmlajšim, ne načrtuje – vsaj za zdaj ne – velike vrnitve na hrvaške koncertne odre. »Bolj mi je všeč ideja manjših, intimnih koncertov in neposrednega druženja. Nisem ena tistih, ki so radi nedostopni.«
