Ja, čeprav je v 45 letih nanizala bogato pevsko in igralsko kariero, jo še danes najbolj zaznamuje legendarna melodija z orglami in s čutnim žensko-moškim vzdihovanjem, ki sta jo posnela s Sergeem Gainsbourgom leta 1969. Ob 20. obletnici njegove smrti je Jane Birkin njun opus postavila na oder in z njim 21. januarja prihaja tudi v ljubljanski Kino Šiška.
Roko imam v mavcu, sicer pa sem v redu. Zadnjič sem na koncertu v ZDA padla čez zaslone. Jutri mi ga bodo sneli, tako da bo do ljubljanskega koncerta vse v redu.
»Nekoč so me na letalu zadnji hip posadili v prvi razred. Stvari sem imela v cekarju, in ko sem ga tlačila v zgornji predal, so popadale naravnost na gospoda, ki je sedel zraven mene. Rekel je: 'Zakaj pa nimate torbe?' 'Imela jo bom,' sem rekla, 'ko bodo pri Hermesu izdelali tako, ki bo primerna zame.' Nisem vedela, da je bil to Jean-Louis Dumas, šef modne hiše Hermes. Odvrnil je, naj mu narišem, kakšna naj bi bila. Tako sem jo pravzaprav sama dizajnirala, privolila v to, da jo poimenujejo po meni, in ko je 'birkin bag' postala uspešnica, sem hotela, da gre del zaslužka v dobrodelne namene. Tako pomagamo bolnicam, pomagali smo tudi Aung San Su Či, mjanmarski borki za demokracijo. Torbica je postala slavnejša od mene. Ko sem prišla v New York, so rekli: 'Birkin se pišete? Tako kot torbica?!' 'Ja,' sem rekla, 'zdaj bo torbica začela peti!' Smešno.«
Zakaj ste se odločili, da boste opus Sergea Gainsbourga postavili na oder?
Spomladi sem šla na Japonsko nastopat za žrtve cunamija, in ker si tja z mano zaradi jedrske nevarnosti ni upal nihče, so me spremljali japonski glasbeniki pod taktirko Nobuja Nakajime. Potem smo naredili še dobrodelni koncert v Parizu in zdela se mi je zanimiva ideja, da bi šli ob 20. obletnici Sergeeve smrti še skupaj na turnejo in združili njegovo avtorsko delo z Nobujevimi orkestracijami. Obudili smo skladbe, kot so Requiem pour un con, Melody, Baby Alone in Babylon, odkrili smo Les amours perdues, ki je bila napisana pred 50 leti. Super se imamo. Mislila sem si: 'Ubogi fantje, ves čas jedo samo suši.' A sem se motila: v Bukarešti smo dobili kruh s čudno omako in so navdušeno vse pojedli.
Je t'aime ... moi non plus še vedno ostaja zimzelenec po 40 letih. Razbliniva urbani mit: zaradi tako močne čutnosti mnogi mislijo, da sta pesem s Sergeem posnela kar v postelji.
Serge je pesem najprej posnel z Brigitte Bardot, kar je ujezilo njenega moža, zato se je Serge odločil posnetek umakniti in ga posneti na novo. Medtem sva midva postala par in je vprašal mene. Privolila sem, ampak zgolj iz ljubosumja, ker nisem želela, da bi to naredila katera druga. Odpeljal me je v studio Marble Arch v London, želel je, da vzdihujem in pojem više kakor Brigitte, čeprav je zvenelo kot deški zbor. Ja, tudi njega so ves čas spraševali, ali sva to posnela v postelji, in je vedno rekel: »Še dobro, da nisva, ker bi iz singla nastala velika plošča.«
Mislite, da bi pesem lahko posnela tako čutno, če ne bi bila par?
Ne vem.
Pesem je zaradi erotičnega pridiha takrat povzročila pravi škandal. Danes, ko na radiu slišite vsako drugo pesem s precej bolj sporno vsebino, se to zdi smešno, kajne?
Takrat sva živela v hotelu v Parizu. Še preden je izšel singel, je Serge posnetek pretihotapil na ozvočenje in spomnim se, da so vsi gostje za mizami prenehali jesti. Šok. »Imava uspešnico,« je rekel. Zelo naju je zabaval odziv ljudi, a jaz se nisem ozirala na druge, strah me je bilo samo odziva mojih staršev; oče je bil marinec. Vsakič sem ploščo zavrtela samo do vzdihovanja, tako da ga starši niso slišali. Potem pa je moj brat nekoč zavrtel vso pesem. Oče je rekel, da se mu zdi pesem lepa, tudi mama me je podprla. Danes pesem velja za najboljšo erotično pesem vseh časov. 'Je t'aime ... moi non plus' pa se zdaj uveljavlja kot politični izraz, še posebej, ko analizirajo odnos med Sarkozyjem in Merklovo: »Ljubim te ... tudi jaz ne.«
Imate tudi bogato igralsko kariero. Se imate bolj za pevko ali za igralko?
V gledališču sem začela igrati pri 17 letih, se poročila z Johnom Barryjem (avtorjem glasbene teme v filmih o Jamesu Bondu, op. p.). Potem ko me je zapustil, sem šla v Pariz, kjer sem s Sergeem zaigrala v filmu Slogan, se zaljubila vanj, igrala v mnogih neumnih filmih, tudi v komedijah. Francozi so me zaradi komedij vzljubili, česar Angleži nikoli niso razumeli. Ko sem Sergea pustila, sem se posvetila drami, bila nominirana v Cannesu, šele potem sem začela zares peti. Na odru kot pevka nisem stala do svojih štiridesetih.
Spomnimo se vas iz filma Smrt na Nilu. Kako je bilo ob Petru Ustinovu, ki je igral Hercula Poirota, in Bette Davis igrati osumljenko Agathe Christie?
Sodelovati pri tem filmu je bilo bolj zabavno kakor sam film. Anekdote, ki so se dogajale zunaj snemanja, so bile res zabavne, spomnim se indijskega hotela v Asuanu, z mano sta bila oče in Serge ... V Zlu pod soncem, prav tako posnetem po romanu Agathe Christie, sem imela večjo vlogo, bila sem morilka. Peter Ustinov, vsi igralci in producenti so bili prijazni in z njimi sem se vedno počutila kot doma.
Jane, hvala, se vidimo v Ljubljani.
Ja, se vidimo. Sem že bila pri vas, spomnim se Tromostovja. Takrat je bila še Jugoslavija. V Iloku sem snemala film Romance of a Horsethief z Yulom Brynnerjem in me zelo zanima, kako so ljudje preživeli vojno. Serge je bil z mano. Spomnim se, da se je najina hčerka hecala z imenom Jugoslavija. Rekla je: »You go slavia. Me go slavia, too?« In res je šla z nama! (smeh)
