Minuli torek je v italijanskem Vidmu nastopil sloviti John Dawson Winter III, bolje znan kot Johnny Winter. Glasbenik, ki je nedavno dopolnil 70 let, velja za legendo bluesa in enega redkih še živečih velikanov zgodnejšega obdobja te priljubljene glasbene zvrsti. Mirne vesti ga lahko postavimo ob bok B. B. Kinga, Bobbyja Blanda ali Muddyja Watersa. S slednjim je spletel še posebno vez, saj mu je Winter produciral in reproduciral več albumov, ki so bili pozneje njegove največje uspešnice in mu na koncu življenja prinesli tudi finančni uspeh in zasluženo priznanje. Johnny in njegov mlajši brat Edgar (oba sta rojena z albinizmom), sta skozi desetletja stalnici na glasbenem prizorišču in pogosta gosta v zasedbah številnih glasbenih velikanov, od članov skupine The Beatles do Claptonove blues karavane na festivalih Crossroads Guitar Erica Claptona.
Winterjevi glasbeni začetki segajo v zgodnje otroštvo, ko se je iz Misisipija preselil v Teksas. »Oče je igral saksofon in bendžo, prepevali smo v cerkvi. Mama je igrala na klavir, ni pa veliko pela. Od mojega petega ali šestega leta smo vseskozi poslušali radio. Ko sem bil star devet let, Edgar pa šest, sem začel igrati ukulele, to so bile moje prve štiri strune,« nam je pred koncertom zaupal Johnny Winter, ki je z ukulelami nastopil že pri desetih letih. Z bratom sta takrat prepevala skladbe Everly Brothers. »Moja prva kitara je bila darilo, gibson ES 125, en magnet. Nimam je več, že pred leti sem se je znebil in jo zamenjal. Blues sem prvič slišal na radiu, star sem bil 12 let. Nad njim sem se navdušil. Poslušali smo štiri različne radijske postaje iz sosednjih držav, ki so vso noč predvajale vse oblike bluesa.«
Genialni kitarist
Kmalu se je izkazalo, da je Johnny genialen kitarist. V najstniških letih sta brata postala prava lokalna senzacija. Pogosto sta zahajala v črnske blues klube, kjer sta kot belca in zaradi svoje albino polti močno izstopala. »Pri sedemnajstih sva v Beaumontu obiskala klub The Raven, kjer je nastopal B. B. King. Imel je težave z davki, ko je zagledal naju z bratom, je bil prepričan, da sva mu prišla iz davčne pobrat davke. Pregovoril sem ga, da naju je spustil na oder. Najina glasba jim je bila všeč, vsi so bili zelo prijazni do naju, ni bilo nobenih težav. Pogosto so naju poskušali pripraviti do tega, da bi jim kupovala pijačo, ker so bili prepričani, da se počutiva neudobno, ker sva bila edina belca tam. Ampak če si začel kupovati pijače, temu ni bilo konca, tega nisi mogel početi.« Govorice o genialnem kitaristu iz Teksasa so kmalu obkrožile Združene države in že nekaj let zatem so ga razglasili za naslednjega Hendrixa.
Prelomna točka v njegovi glasbeni karieri je bilo srečanje z njegovim vzornikom iz otroštva Muddyjem Watersom, očetom chicaškega bluesa. »Muddyja sem spoznal, ko smo bili njegova predskupina na koncertu v Austinu v Teksasu. Nastopal je v klubu The Vulcan Gas Company. To je bilo leta 1967.« Pozneje ga je Muddy izbral za producenta in mu prepustil, da je na novo definiral zvok njegovih najzgodnejših posnetkov. »Neskončno sem užival na snemanjih z Muddyjem, ljubil sem njegovo glasbo. V njegovi skupini so bili sami odlični glasbeniki, nikoli nismo posneli skladbe več kot dvakrat, preprosto ni bilo treba. Navadno smo studijski del končali v tednu dni. Naša snemanja sem izdatno dokumentiral, veliko sem fotografiral, bil sem v nebesih,« se je z nasmeškom na licih spominjal Winter. Ob tej priložnosti smo ga vprašali, ali verjame pripovedi Keitha Richardsa, kitarista skupine The Rolling Stones, ki je trdil, da je Muddyja prvič srečal, ko je velikan bluesa barval notranjost studia Chess Record. »To se ni zgodilo. Preprosto si ne znam predstavljati Muddyja, kako bi barval pisarno. Vsi, ki so ga poznali, so prepričani, da si je Keith to izmislil, nihče mu ne verjame, vključno z mano. Po mojem je bil Muddy pijan in se je popacal z neko tujo barvo. Verjemite, on ne bi nikoli tvegal in si umazal obleke. Tudi zaradi tega tej zgodbi ne verjamem.«
Z bratom sta prenehala glasbeno sodelovati, potem ko se je Edgar začel prepuščati klaviaturam in saksofonu in se predajati rocku in jazzu, medtem ko je Johnny ostajal zvest bluesu. »On tudi zna igrati blues, vendar mu nikoli ni bil tako blizu kot meni. Tudi on je začel najprej igrati ukulele, nato je dobil svojo kitaro. S časom pa jo je zamenjal za saksofon. Mogoče ga je sprememba glasbila pripeljala do spremembe glasbe, ki se ji je predajal?«
Za svoja najljubša desetletja navaja petdeseta in šestdeseta leta. To obdobje je končal z enim najbolj odmevnih nastopov svojega življenja, ki mu ljubitelji glasbe še danes radi prisluhnejo. »Na Woodstocku je bilo strašno, vse je bilo blatno in veliko je deževalo. Nihče ni vedel, kdo bo kdaj stopil na oder. Bil je kaos. Prav čudno, da je bilo na koncu tako dobro. Ko smo prileteli s helikopterjem, sem zagledal velikansko množico ljudi in se zavedal, da bo to nekaj velikega. Tisto leto smo nastopili na številnih festivalih, bil sem prepričan, da bo to le eden izmed njih. Po pristanku helikopterja sem vedel, da se bo tukaj pisala zgodovina. Sicer pa mi helikopterji niso všeč. Strah me je. Če se pokvari motor, samo padeš. Letalo lahko še malo jadra. Sovražim helikopterje.«
Kariera ponovno v vzponu
Trenutno je glasbena kariera Johnnyja Winterja spet v vzponu. Večinoma po zaslugi kitarista in producenta Paula Nelsona, ki je član njegove skupine in mož za albumom Roots (2011), na katerem Winter preigrava svoje najljubše klasične blues skladbe, od velikanov, kot so Robert Johnson, Muddy Waters, Gatemouth Brown in Elmore James. Album je dosegel izjemen uspeh. »V časih, ko so te skladbe nastale, je bila glasba veliko boljša kot danes in glasbeniki so veliko bolje igrali. Nova glasba mi ni všeč in je ne poslušam. Danes so blues glasbeniki slabi, ne zanjo igrati bluesa, ni jim jasno. Ne vem, zakaj je tako, še sanje se mi ne. Mogoče zaradi tega, ker jim ni bilo treba prestati ničesar težkega, kot so to morali ljudje v 30. in 40. letih. Nikomur ni več treba nabirati bombaža, to ti je zagotovo dalo blues. Če si živel v Misisipiju, si imel blues. Med mlajšimi glasbeniki mi je všeč Dereck Trucks, no, ni več tako mlad, je nekaj čez 30, ampak ni tako star kot jaz. On je eden najboljših igralcev slida, kar jih lahko najdemo,« je prepričan Winter, ki bo poskrbel za naslednjo izdajo Roots 2 (skupno naj bi bile štiri). Zaupal nam je, da bo na njem kopica glasbenih gostov, med njimi Eric Clapton, Dr John, Ben Harper, Mark Knopfler, Billy Gibbons iz ZZ Top’s, Joe Perry iz skupine Aerosmith.
Vsi, ki ste Johnnyjev izjemen koncert v Italiji zamudili, se vam bo naslednja priložnost ponudila 12. julija v avstrijskem Wiesenu. »Rad bi nastopil tudi v Sloveniji, če me boste povabili, bomo z veseljem prišli!«
