Ministrstvo za kulturo želi z novo novelo zakona o medijih definirati slovensko glasbo in delež njenega predvajanja. Gre za to, da osnutek novele ohranja obveznost 20-odstotnega deleža slovenske glasbe vse predvajane glasbe, a z dodatno zahtevo, da mora biti ta dosežen tudi v dnevnem oddajnem času med 6. in 22. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa, kar pa je med nekaterimi slovenskimi glasbeniki naletelo na neodobravanje.
»Ne bom moledoval in prosil«
Kantavtor Adi Smolar pravi, da se mu zdi nesmiselno, da se mora kot glasbenik obremenjevati s kvotami in s tem, kdaj se bo njegova glasba predvajala. »To se mi zdi ponižujoče. Če se bomo glasbeniki spuščali v to, bo videti, kot da imamo svoje interese in se ponujamo. Jaz se nikoli nisem ponujal nobenemu glasbenemu uredniku. Prav bi bilo, da o tem odloča tudi javnost. Meni je povsem vseeno, ali bodo še kdaj predvajali mojo glasbo. Ne bom moledoval in prosil za to,« nam je povedal Smolar, ki pravi, da gre za ponižujoč odnos tako do glasbenikov kot tudi do slovenskega naroda, slovenske kulture in identitete.
Tako kot Smolar se tudi Raay ne želi prodajati za ceno nekega zakona. »Vedno sem si želel biti med najbolj predvajanimi, stremeti k temu, da sem najboljši in med najuspešnejšimi, a nikoli ne za ceno tega, da bi nekomu predpisal z zakonom, da mora vrteti mojo glasbo. Čeprav na prvi pogled zveni mamljivo, se bojim, da bo – tudi meni kot avtorju – to potuha,« nam je povedal Raay, ki meni, da bo v primeru, ko svobodne izbire ne bo več, obstajala nevarnost, da bodo slovenski radii začeli izgubljati poslušalce.
Manjšina v lastni državi
Skladatelj in instrumentalist Rok Golob kvote podpira, čeprav se mu zdijo dvorezen meč. Pravi, da je skrajno nadležno, da bi morali nekoga siliti v to, koliko slovenske glasbe je treba vrteti. »Če je nekomu všeč, naj bi jo tako ali tako vrteli. A problem je v agresivnem marketingu neslovenske glasbe, ki v velikih primerih poslušalce zavestno ali podzavestno kvantitativno sili v poslušanje. Tu je v ozadju interes kapitala in ravno zaradi tega je v resnici treba zaščititi domače izvajalce.« Primorska glasbenica Tinkara Kovač se z 20 odstotki slovenske glasbe v dnevnem času ne strinja, saj bi to po njenem pomenilo, da bodo slovenski glasbeniki »manjšina v svoji lastni državi«. Pravi, da bi morala biti minimalna kvota slovenske glasbe v dnevnem času vsaj 51 odstotkov, torej vsaj en odstotek v prid slovenskim glasbenikom.
»Ministrica bi morala poznati meje dobrega okusa«
Nekatere glasbenike je zmotilo tudi to, da naj bi odslej za slovensko glasbo štela le glasba, izvajana v slovenskem jeziku. Golob pravi, da omejitve, v katerem jeziku kdo ustvarja, ne bi smelo biti, ker sta umetnost in glasba univerzalna. »Glasbo lahko ustvarjaš v katerem koli jeziku in si zato še vedno to, kar si, recimo Slovenec,« poudarja Golob. Z njim se strinja tudi Raay, ki meni, da tak zakon ščiti tiste glasbenike, ki ustvarjajo glasbo samo v slovenskem jeziku, tiste Slovence, ki ustvarjajo tudi v tujih jezikih, pa postavlja v manjvreden položaj. »Kaj pa Laibach, Magnifico, Avseniki, ki imajo cel kup repertoarja v nemškem jeziku, Umek in drugi? Naenkrat cel kup slovenske glasbe ne bo več slovenski. Slovenska glasba je vsa glasba, ki jo ustvarjamo Slovenci. Ministrica za kulturo bi morala poznati meje dobrega okusa, kaj sprejme v osnutek in česa ne,« je ogorčen Raay.
Nasprotno pa se zdi Smolarju pogosto predvajanje glasbe v slovenščini zelo pomembna. »Zadeva bi se lahko ločila na slovensko glasbo v slovenskem jeziku in slovensko glasbo v tujem jeziku. Pogostost predvajanja v slovenščini se mi zdi pomembna, drugače lahko slovenščino kar ukinemo in vsi pišemo v angleščini. To me sicer ne moti toliko kot ta ponižujoči odnos do slovenskega jezika. Zdi se mi, da je trend v tem, da se izrine slovenska glasba. S tem se bo končala pot za mnoge glasbenike, saj ne bodo več zmogli, in dolgoročno gledano bo to pripeljalo do tega, da slovenskih glasbenikov ne bo več v glasbenem prostoru.«
