Praznujmo raznolikost
Letošnji slogan je 'Celebrate Diversity', torej čaščenje raznolikosti, ki je sinonim za največje glasbeno tekmovanje na svetu. A težava nastane, ko se celo gostitelji ne držijo rdeče niti in na oder postavijo le moške voditelje, o pregovorno lepih Ukrajinkah pa ni ne duha ne sluha. Sicer pa v državi niso ravno naklonjeni spoštovanju pravic istospolnih skupnosti, ki so najbolj zvesto evrovizijsko občinstvo.
Mavrična Črna Gora
Konservativna država v osrčju Balkana je tokrat želela osupniti Evropo in svet s klišejsko gejevskim predstavnikom. Umetna kita do tal, provokativna oprava in poženščeno pozibavanje z boki na srečo glasbenih sladokuscev in siceršnjih ljubiteljev pristne Evrovizije ni obrodilo sadov. Slavko Kalezić bo imel nemalo težav ob vrnitvi domov, saj je prejel že številne grožnje, po njegovem slabem nastopu pa je domača javnost še bolj razjarjena.
Nisem Avtist
Z operacijske mize na veliki oder – bi bil lahko naslov drame, povezane z letošnjim najbolj samosvojim predstavnikom. Portugalec Salvador Sobraj je skoraj zamudil polfinale, saj je moral okrevati po operaciji kile, a je kljub temu uprizoril enega najbolj čustvenih trenutkov tokratne Evrovizije. Zaradi svojevrstne interpretacije se je moral celo zagovarjati, da ni avtist, ampak
je to le način njegovega čutenja med prepevanjem. Gledalci so njegovo točko nagradili z neprecenljivimi odzivi in velikim številom glasov.
Kazen mora biti
In tudi bo, denarna ali celo bolj rigorozna. Rusija in Ukrajina, večni rivalki, sta tudi letos poskrbeli za sovražno nastrojenost. Ukrajina je namreč prepovedala ruski predstavnici Yuliji Samoylovi vstop v državo, ker je pred časom proti njihovi volji prepevala na spornem ozemlju Krima. Ena najvplivnejših držav se je odzvala užaljeno in tik pred zdajci odpovedala udeležbo, za kar jih je glavna organizatorka EBU – Evropska radiodifuzna zveza kaznovala. Obema državama se obeta tudi do več let suspenza, kar pomeni, da dveh evrovizijskih velesil nekaj časa ne bomo videli.
Hipokrizija po Hrvaško
Še en predstavnik balkanske regije je dvignil veliko prahu. Hrvaški pevec Jacque Houdek je zapel pesem 'My Friend – Prijatelj moj' in pozval ljudi, naj začnejo sprejemati različnost
naše družbe. Vse bi bilo lepo in prav, če tega istega izvajalca ne bi razglasili za homofoba leta, ko je izjavil, da se z izenačitvami istospolnih partnerstev z raznospolnimi vračamo v obdobje
Sodome in Gomore, LGBT-pare pa označil za bolne. Na tiskovni konferenci v Kijevu se je moral pošteno zagovarjati in prav vsi so bili zgroženi, kako se je lahko homofob leta v hipu
spreobrnil v navideznega 'homofrenda'.
Bravo, Italija!
Italijanski zmagovalec San Rema Francesco Gabbani je s svojim nastopom obnorel ves planet, v katerega je vključil vse, kar označuje trenutno stanje v družbi. Od opice, karme, orienta in drugih simbolov, ki nas povezujejo in hkrati ustvarjajo velikanski prepad. Naše zahodne sosede je vrnil na sam vrh evrovizijskih favoritov in potrdil dejstvo, da je za opaznost in uspeh pomembni izviren nastop, poslušljiva pesem, karizmatičen izvajalec, skratka celostna zgodba.
Slovenija na kolenih
Kako zelo si je Omar Naber želel v drugo pokazati, da mu vendarle gre verjeti na besedo, ko pravi, da ima v rokavu zmagovaleni komad, smo mu lahko brali z obraza. Nastop je bil suveren, videli smo drugačnega Omarja, prisrčno nasmejanega, optimističnega in zgovornega, vse dokler ni obtičal v polfinalu. Hitro je začel iskati izgovore v majhnosti države, v nizkih sredstvih, ki jih naša nacionalka nameni za promocijo predstavnika, skratka, vse drugo je bilo krivo, le pesem ne. Pomagal mu ni niti obisk presenečenja, ko sta ga v Kijev prišla pozdravit mama in oče. Evropa ima očitno raje razgibane, malce moderne nastope kakor starikav melos že ničkolikokrat slišanih melodij. Vse to nas znova vrne na Emo, ki je na domačo glasbeno nebo izstrelila duo BQL, in četudi smo želeli pozabiti prerekanje ob nesoglasju stroke ter občinstva, so nas na to spomnili tuji novinarji. »Ali ste normalni, imeli ste zmagovalno kombinacijo, vi pa ste izbrali to,« je bil le eden v poplavi očitkov mednarodne stroke. Pri tem je treba seveda izvzeti Omarja, saj je svoje delo profesionalno opravil in z neuvrstitvijo v finale ni ničesar izgubil. Zaradi nespametnih odločitev smo največ izgubili Slovenci, ki se bomo še naprej prepirali, kako bo z našo udeležbo na Evroviziji v prihodnje. Nekdo je med posmehom dejal, da smo svetovni prvaki pri streljanju v koleno, lastno kakopak.
In kako naprej? Omar bo šel najprej na pico in pivo, potem pa domov. Hudomušen zapis ob naslovu njegove pesmi 'On my way... home' je tudi sam sprejel z nasmeškom, mi pa mu lahko zaželimo le miren let, čim manj turbulenc in da mu bo morda v tretje vendarle uspelo.
