Slep je, kdor se s petjem ukvarja

Kdo je pravzaprav kantavtor? »To je ustvarjalec, avtor besedila, uglasbitve in aranžmaja, izvajalec lastne glasbene, vokalne in umetniške interpretacije,« nam je pojasnil Peter Andrej, vodja festivala Kantfest, ki je pred leti z glasbenimi kolegi Katarino Juvančič, Ksenijo Jus in Janijem Kovačičem na ministrstvo za kulturo naslovil peticijo, s katero so opozorili na neurejen status kantavtorjev in predlagali, naj poklic priznajo. Po skoraj petdesetih letih jim je država končno tudi pravnoformalno podelila status, ki jim pripada.

Simbolna gesta

Še nedavno so morali kantavtorji, ki so zaprosili za status samozaposlenega v kulturi in pravico do plačila prispevkov, izbrati enega izmed že priznanih poklicev. »Lahko so se vpisovali v razvid samozaposlenih v kulturi, in sicer v poklice skladatelj, pisec besedil in inštrumentalist. Vanje je vpisanih 241 ustvarjalcev, med njimi tudi Ksenija Jus, Boštjan Narat in številni drugi umetniki, ki delujejo kot kantavtorji,« so nam pojasnili na ministrstvu. Vendar je posebnost kantavtorstva takšna, da bi bilo težko izpolniti vse postavljene kriterije za omenjene poklice. »Vpis v razvid je predvsem simbolna gesta, ki je po skoraj petdesetih letih kantavtorstvu končno tudi pravnoformalno podelila poklic in mu s tem priznala pomemben prispevek k razvoju domače glasbeno-poetske prakse. Dvomim pa, da se bo zaradi tega gmotni položaj ali medijski vpliv kantavtorjev kaj izboljšal. Sicer pa to niti ni bil namen naših akcij,« pravi Juvančičeva.

Od 3. maja je poklic kantavtorja kot specializirani poklic na področju kulture za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost vpisan v seznam poklicev. Na ministrstvu še niso prejeli nobene vloge za vpis. »Ljudje še ne vedo, da je to mogoče. Ko se bo razvedelo, bo drugače. Bitke nismo bojevali samo zase, večina izmed nas že ima tako ali drugače urejen status, nekateri smo še v službah. Letošnji Kantfest, ki bo potekal od 22. do 28. avgusta, bo novico zagotovo razširil,« je dodal Peter Andrej.

Za dva odstotka

V Sloveniji trenutno deluje od 40 do 100 kantavtorjev, med vidnejše predstavnike mlajše generacije lahko poleg že omenjenih uvrstimo ustvarjalce, kot so Leon Matek, Andrej Guček, Matej Krajnc, Boštjan Narat, Marko Grobler, Tadej Vesenjak, Dejan Lapanja, Aynee, Jernej Mažgon in Katarina Avbar. Večina se v zadnjih letih spopada s težkimi razmerami, honorarji se vztrajno nižajo, koncertnih prizorišč in prireditev pa je čedalje manj. Honorarji za uveljavljene avtorje se začnejo že pri 400 evrih za nastop, večina manj uveljavljenih pa je pripravljena odigrati svoj program tudi za manj kot stotaka. »Razmere jih silijo, da sprejemajo koncerte, na katerih so plačani od prodanih vstopnic, se pravi, da z organizatorjem delijo tveganje,« je dodal Peter Andrej.

»V tujini so razmere še slabše. Na Danskem morajo kantavtorji, če želijo nastopiti na prizoriščih, kot sta mariborska Pekarna ali ljubljanska Metelkova, celo plačati, da lahko stopijo na oder. Kar se tega tiče, nismo na dnu. Ministrstvo nas še vedno podpira, vendar v Sloveniji z glasbo težko prosperiraš. Če ne igraš tistega, kar posluša večina, te poslušata približno dva odstotka prebivalcev.« To je potrdila tudi Juvančičeva: »Modrijani ali Jan Plestenjak bodo verjetno pritrdili, da lahko živijo od glasbe, za preostalih 99 odstotkov pa je zgodba drugačna. Preživljanje zgolj s klasičnim koncertnim delom in izdajo albumov je v tem času utopija.«

Kantavtorstvo je resno delo

Matej Krajnc je prepričan, da bi za ureditev razmer v prvi vrsti morali povrniti spoštovanje do ustvarjalcev. »Status mrhovinarjev, ki krožijo nad kostmi onemogle države, so nam priborili tisti, ki imajo polna usta kulture, ko jim to koristi. V naših vrstah je precej 'špilferderberjev', ki mečejo slabo luč na druge. Kantavtorstvo je namreč resno delo, kot je vsaka služba. Beseda je tista, ki je v ključnih trenutkih stala na barikadah, ne politika ali ekonomija. Kot narod smo se obdržali zato, ker smo po zaslugi trme pisateljev in drugih kulturnih ustvarjalcev, ki so videli dlje od lastnega plota, obdržali svojo jezikovno identiteto. To je precej lahko dokazljivo: 19. stoletje, NOB, skupna jedra, osamosvojitev … Vsepovsod v prvi vrsti pesniki in pisatelji, kantavtorji in rockerji tudi.

Sistem to pozablja, zgodovinskega spomina ni. Življenje s plašnicami je očitno lepše.« Juvančičeva dodaja, da bi morali v prvi vrsti umetniki iskati alternativne oblike ustvarjanja in recepcije glasbe. »In povezovanja prostorov, scen, inštitucij ter posameznikov – pri nas in prek meja. Brez tega bomo še naprej umirali na obroke, vsak zase. Glavna ovira je v glavah, češ da to tako ali tako ni možno, v apatiji.«

Država bi lahko glasbenikom, ki so v veliki meri prekerci, pomagala tudi z ugodnejšo davčno politiko. »Po raziskavah prekerni delavci v kulturi delamo veliko več kot zaposleni za trikrat manjši zaslužek. Skoraj polovica samostojnih delavcev v kulturi živi pod mejo revščine. Problematično je tudi dejstvo, da gmotne podpore, ki bi omogočala normalno in konkurenčno kulturno-umetniško produkcijo, tudi v glasbi ni. Premalo poznamo in se ukvarjamo s primeri dobrih praks iz tujine, ki bi jih lahko z nekaj izkušnjami, znanjem ter skupnimi močmi uporabili sami. Odgovor, da se ne da, ni sprejemljiv,« poudarja Juvančičeva, ki na naši glasbeni sceni pogreša tudi tovarištvo in solidarnost, sinergijo ter medsebojno podporo vseh segmentov glasbene oziroma umetniške produkcije. Ne nazadnje se lahko Slovenci pohvalimo z zavidljivo kakovostno glasbeno produkcijo, vendar številne smeri sploh ne premorejo osnovnih pogojev za normalno delovanje, začenši z mediji, ki bi jih ustrezno promovirali. Na področju kantavtorstva nas odlikujejo samoniklost in individualni umetniški izrazi, je prepričana Katarina, a za prihodnost je ne skrbi: »Bolj ko so razmere kritične, več naboja imajo kantavtorji, ki so bili, so in bodo motrilci družbenih sprememb in varuhi intimnega.«