CENA SLAVE

Slava je lahko okrutna, ljudi spremeni v pošasti

Objavljeno 20. oktober 2015 00.14 | Posodobljeno 20. oktober 2015 00.15 | Piše: T. P.

Neavtorizirana biografija prikazuje Louja Reeda kot nasilneža in rasista.

Desetletja je veljal za eno največjih imen rockerske glasbe. In četudi ta mesec minevata dve leti, odkar je Lou Reed odšel v večna lovišča, slava njegove glasbe ne zbledi in bo verjetno odzvanjala tudi v ušesih prihodnjih generacij. Ker je genialnost pač brezčasna in nima omejenega roka trajanja. Toda kot mnogo nadpovprečno nadarjenih je tudi Reed v sebi skrival še drugo plat. Temačno. Celo zlobno. »Bil je resnično neprijeten možakar. Pravzaprav pošast. To je beseda, ki ga verjetno najboljše oriše,« je o pokojni legendi zdaj dejal Howard Sounes, ki v sicer neavtorizirani biografiji Notes from the Velvet Underground: The Life of Lou Reed, ki prihaja na knjižne police 22. oktobra, razgalja pevca kot rasističnega in seksističnega ljudomrzneža, ki je svojim dekletom s pestmi izkazoval telesno premoč. Se zapletal v spore. In v katerem ni bilo niti trohice šarma, da so se vsa vabila na zasebna prijateljska druženja izgubila že na pošti.

»Pesmi so čudovite, on pa je bil kreten«

Bettye Kronstad, ki jo je Reed leta 1973 popeljal pred oltar, je ob njegovi smrti dejala – čeprav brez dolgobesedne razlage –, da je slava lahko okrutna ljubica, ki ljudi spremeni v pošasti. Vsaj dokler se je ne naučijo, česar se Lou nikdar ni ali pa je tak preprosto bil. Ljudje, ki so ga dobro poznali, so ga namreč označili za labilno, egoistično, nasilno osebo, v kateri je živelo globoko zakoreninjeno sovraštvo do žensk. »V povezavi z Reedom najpogosteje uporabljena beseda, vseskozi je silila v ospredje, je kreten. Tako so o njem govorili ljubimke, sošolci, člani benda,« piše Sounes, ki se je v zvezdnikovo življenje, predvsem pa njegovo javnosti skrito stran, potopil s pomočjo intervjujev z več kot 140 ljudmi, ki so v njegovem življenju igrali pomembno vlogo. Kolegi, znanci iz šolskih klopi, nekdanje žene in ljubice, družinski člani. »Pisal je čudovite pesmi. Vseeno pa je največji kreten, kar sem jih kdaj spoznal. Skoraj prelahko ga je bilo prezirati,« je, denimo, dejal kitarist Ritchie Fliegler, ki je z glasbeno legendo sodeloval pri njegovem osmem albumu Street Hassle. V nič kaj toplem spominu pa ga verjetno nima niti David Bowie, ki si je, ko je kolegu dejal, naj opusti ali vsaj zmanjša zlorabo drog in alkohola, prislužil klofuto. Zvezdnika sta merila moči tudi v dvobojevanju z avtomobili in, že klišejsko po moško, s pestmi. »Lou je do Davida gojil mešana občutja. Deloma ga je občudoval, hkrati pa mu je zameril, ker je igral pomembno vlogo pri njegovi karieri, saj album Transformerji ne bi bil, kar je, če ne bi Bowie imel svojih prstov zraven.« Brez dlake na jeziku pa je o pokojniku spregovoril tudi režiser Paul Morrissey, dobri Reedov znanec še iz obdobja skupine Velvet Underground, ki bi knjigo o njem naslovil kar Najgroznejša oseba, kar jih je kdaj živelo. Ker pač ni bil »čudovit, ampak neumen, ogaben in vsesplošno grozen moški«.

Ženskam brez zavor delil klofute

V nekaterih njegovih pesmih ni odzvanjala ljubezen do nežnejšega spola, raje nasilje, kar pa je Reed vselej odpravil, češ da je to zgolj plod domišljije. A ta domišljija se je očitno napajala v njegovi resničnosti, vsaj če gre verjeti besedam prve žene Bettye. »Pribil me je ob steno. Se z menoj ravsal. Me stresal. In me, za piko na i, udaril, da sem dobila črno oko,« se turbulentnega odnosa spominja rjavolaska, ki pa ni bila edina, ki je občutila pevčevo surovost. Tudi Allan Hyman, prijatelj iz univerzitetnih časov, bi večerjo z ženo, pri kateri se jima je pridružil Reed s tedanjim dekletom, najraje izbrisal iz spomina. Zgolj pripomba iz dekletovih ust je bila namreč dovolj, da je Louju pošteno zavrela kri. »V sekundi se je razjaril in jo lopnil po glavi. Ko pa se je njegovemu ravnanju poskušala upreti moja žena, je prejela enak udarec.« A ta spomina sta le dva izmed kamenčkov, ki sestavljajo mozaik njegovega nasilnega vedenja. »Vseh žensk sicer ni pretepal kot Bettye. A že nekaj izsekov iz njegovega življenja, skupaj z besedili, priča, da je bil očitno obseden s tem,« razmišlja Sounes – ta je v knjigah popisal tudi življenja Boba Dylana, Paula McCartneyja in Amy Winehouse – ter pridaja, da mu tudi rasno psovanje nikakor ni bilo tuje. Brez zadržkov je razglasil sovraštvo do temnopoltih, Donno Summer pa označil za črnuhinjo. Nič kaj lepih besed ni našel niti za Boba Dylana, ki je bil v njegovih očeh zgolj »domišljav Židek«.

Deli s prijatelji