Šest križev je bilo dovolj

Kak' dolgo še. Tako so Štirje kovači naslovili jubilejni dvojni album, ki je izšel pred dvema letoma. Z njim so nameravali skleniti glasbeno popotovanje, a so poslušalci in oboževalci zahtevali še. Pred kratkim so dočakali še eno ploščo. Naslovili so jo Kovaških 60 let, izšla pa je pri založbi Zlati zvoki. Na njej je deset skladb, katerih avtor je Franc Šegovc, besedila pa so poleg njega prispevale Zora Založnik, Anica Rader in Vera Šolinc. Štirje kovači so zdaj odločeni, da je bilo šest desetletij glasbenega ustvarjanja dovolj. Že sredi maja so pripravili jubilejni koncert v Šentjanžu pri Dravogradu, a je bilo zanimanje tolikšno, da so se odločili pripraviti še enega, in sicer 29. junija. »Upamo, da nam bo zdravje do takrat služilo,« pravijo nekoliko skeptično, a prepričani smo, da zvestih oboževalcev ne bodo pustili na cedilu.

Kam le čas beži...

Danes so v zasedbi Štirje kovači, poleg Franca Šegovca in njegove žene Hermine, še Jože in Srečko Sedar, Zdenko Zdovc, Andrej Šmon in Andrej Hudobreznik. Vse od leta 1972 sicer ansambel deluje kot kvintet, začeli pa so kot kvartet, v katerem so bili poleg Šegovca še Tone Breznik, Tine Lakovšek in Maks Klančnik. Le redki ne poznajo njihovih melodij Kam le čas beži, Gremo na pavre, Čakal sem deklico ob potoku, Rženova Tinka, Mala solzica... Šegovc jih je napisal toliko, da bi jih Štirje kovači lahko neprekinjeno igrali skoraj dva dni. Nabralo se jih je več kot 700, prek 500 pa so jih tudi posneli in izdali na različnih nosilcih zvoka. Tako za vselej ostajajo v glasbeni zakladnici.

Številne melodije radi izvajajo tudi mladi ansambli, na katere je Franc Šegovc izjemno ponosen. Mnogim je tudi mentor ali zanje še vedno napiše kakšno melodijo. Ko se ozre na prehojeno pot, ne pozabi omeniti svojih staršev, ki so ga vselej podpirali, četudi je bilo predvideno, da bo kot edini fant ob dveh sestrah prevzel skrb za kmetijo. A ga je glasba povsem prevzela in pravi, da mu ni žal. Če bi se še enkrat rodil, bi bil spet muzikant.

»V naši družini se je pelo in igralo že od nekdaj, oče je igral tudi trobento in ni čudno, da sem se z glasbo okužil še sam. Že leta 1952 sem ob sobotah in nedeljah nastopal po koroških hotelih. Glasba je bila in ostaja zame nekaj najlepšega,« je misli ob jubileju strnil Franc Šegovc. Verjetno je bilo zanj glasbeno popotovanje toliko lepše, ker ga je na odru kot pevka spremljala žena Hermina, ki mu je bila tudi sicer vselej v veliko oporo. Ja, ko se združita sorodni duši, je premagovanje različnih ovir v življenju vselej lažje.