Tudi letošnje poletje, ki se izteka, je zvabilo številne slovenske rojake, ki živijo po svetu, na obisk domovine ali domovine svojih staršev. Tudi Tony Klepec je med njimi.
Doma je iz vasi Boršt pri Podzemlju v Beli krajini. Tam je obiskoval osnovno šolo, nato pa se je odpravil v Ameriko, v obljubljeno deželo. »Moja pot v ZDA se je začela leta 1966. Oče je bil že tam in potem smo tja odhajali tudi jaz in moji bratje, le ena sestra je ostala doma. Tako da imamo zdaj kam priti! Življenje onkraj luže je bilo zame povsem v redu, ko sem prišel tja, sem imel 17 let in pol. Delo sem takoj dobil v tovarni, kjer sta že delala moja brat in sestra. Potem sem se zaljubil v bodočo ženo, ki je delala v podjetju General Motors, se tam tudi zaposlil in delal 30 let, tako da sem šel v pokoj še kar mlad. In ker sem tudi v tistih krajih rad pel, sem si že s prvo plačo kupil bolj majhno harmoniko, saj so mi, ko sem zapustil Belo krajino, v srcu odzvanjali napevi Lojzeta Slaka. Rad sem imel tudi Zadovoljne Kranjce in Beneške fante pa Avsenike in na veselicah sem skoraj vedno bolj gledal njihove harmonike kot dekleta, ki so tudi bila tam. Učil sem se igranja, leta 1976 sem zbral prvi ansambel in tako smo začeli. Igrali smo na piknikih, veselicah pa na ohcetih in obletnicah porok, na zimskih praznovanjih, nastopali smo v različnih klubih, saj jih je kar precej, od Kanade do Teksasa. Povabili so nas v Cleveland, kjer so se na martinovanju zbrali Dolenjci, Štajerci pa tudi Istrani, in tako smo za vsakega znali zaigrati pravšnjo skladbo. In z glasbo smo ljudi še tesneje povezali. Nastopali smo 26 let, potem pa je prišel čas za pokoj in odselili smo se na Florido. Ko me prime, si oprtam frajtonarico in grem od hiše do hiše! In ko zapojemo z našimi rojaki, recimo En hribček bom kupil ali Zaplula je barčica moja, so te stare pesmi za nas nekaj posebnega.«
Diatonična harmonika je že dolgo priljubljena tudi v ZDA in ne samo med Slovenci. Izumili so jo Nemci leta 1821 in nedolgo zatem je njen značilni zvok s pomočjo priseljencev pretežno iz srednje Evrope kmalu vse glasneje donel od severa pa vse do juga novega sveta.
»Diatonična harmonika je najprej prišla v Mehiko, kamor so jo prinesli avstro-ogrski vojaki, ki so prišli iz Italije. Še danes je ta harmonika tam zelo priljubljena, a je drugačna od naših pa tudi basov ne uporabljajo. Med ameriškimi Slovenci pa je za razvoj na tem področju poskrbel Lojze Slak, ki nas je prvič obiskal leta 1970. In tedaj so se za to harmoniko odprla nova vrata. Sicer je nekaj slovenskih rojakov, ki so v ZDA s harmoniko postali slavni, recimo ameriški in kanadski kralj polke Frank Yankovic in Walter Ostanek, a oba s klavirsko,« opiše zgodovino Tony Klepec.
Kaj mu pomeni, ko v Ameriki sreča Slovenca? »Ko Slovenec tam zasliši slovensko besedo, je to tako, kot da bi posijalo sonce sredi noči! Pomagamo drug drugemu, vesel sem, ko se kdo ustavi pri meni, v naši hiši sta slovenska beseda in slovenska glasba. Čez zimo živimo na Floridi, poleti pa smo v Pensilvaniji, kjer imamo klub Slovenska narodna podporna jednota, v katerem vsako nedeljo plešemo na polke in valčke. Imamo tudi rojaka, ki dobro vrti jagenjčke in kakšnega pujsa, tako da se počutimo kot doma na gasilski veselici.«
Kako pa mladina doživlja slovenske korenine, jezik, kulturo svojih staršev, dedkov in babic? »Ko imamo otroke, jih učimo slovenskega jezika, potem pa se poročijo in to nekako zamre. A ko pridejo v zrela leta, se začnejo spraševati, kje sta se oče in mati rodila. Na piknike in veselice mladi nočejo priti, pri petdesetih pa se spet pojavijo! In ko sem vodil po Sloveniji svoje rojake, so vsi želeli obiskati rojstne kraje svojih staršev, in vesel sem bil, ko so uzrli njihove rojstne hiše. Tam so srečali sorodnike, pozneje pa se spet vračajo.« In kaj na Floridi najbolj pogrešate slovenskega? »Vinsko klet! Ko smo živeli še v Ohiu, sem sam prideloval vino, delal klobase, na Floridi pa ni vinogradov. Res so trgovine, kjer lahko kupiš marsikaj, toda tisto, kar sam narediš, je najboljše.«
V Slovenijo pride vsako leto, včasih je prihajal tudi s svojim ansamblom. »Nazadnje se je to zgodilo leta 1985, potem pa smo prenehali. Bilo je preveč dela, napetosti, zato sem raje sam pripeljal slovenske ansamble v Ameriko. Alfija Nipiča, ansambla Stopar in Tonija Verderberja, tudi Modrijane pa Lojzeta Slaka in Henčke.«
Kleni Belokranjec je te dni na dopustu pri nas, skupaj z vedno nasmejano ženo, ki pa ni Slovenka. »Rojena je v ZDA, po rodu je Ukrajinka, ampak se je s pomočjo moje mame naučila izjemno lepo govoriti slovensko,« se nasmeji. »Teden dni sva bila na Pohorju in v slovenski Istri, v Beli krajini imamo zelo dobre sosede in prijatelje, dobivamo se tudi z nekdanjimi sošolci. Žena bi kar tukaj ostala, saj je presenečena, ko vidi na veselicah plesati tudi mlade. Bodite lepo in drugo leto se spet vidimo!«
