Rožic na harmonikah danes ni več veliko

Zlatko Munda se je že kot najstnik zaljubil v les in se zato vpisal na srednjo lesarsko šolo. Obenem je obiskoval še glasbeno in se učil igrati na klarinet. Za njegovo nadaljnjo pot je bilo verjetno ključno, da je dobil pripravništvo v Melodiji Mengeš, kjer se je veliko naučil. »Za pripravništvo sem izdelal svojo prvo harmoniko, žal pa je Melodija potem šla v stečaj,« pove Munda, ki je novo zaposlitev dobil v škofijsko-orglarski delavnici v Hočah pri Mariboru, kjer je ostal kar 23 let, od tega je bil 14 let celo namestnik direktorja. Bil je zadnji v Sloveniji, ki je v Melodiji Mengeš opravil mojstrski izpit, pozneje je postal še orglarski mojster. Vmes je spoznal številne glasbenike, od Marjana Kregarja, znanega kot odličnega uglaševalskega mojstra, s katerim sodeluje še danes, do Braneta Klavžarja.

»Takrat sem mislil, da vsi sami izdelujejo harmonike, a ni bilo tako, in na njihovo prigovarjanje sem se lotil posla. Od tega je osem let, danes je z menoj vred zaposlenih pet ljudi, poleg harmonik pa delamo še kitare za narodno-zabavno glasbo, bas kitare in kontrabase,« pove Zlatko Munda, ki je s harmonikami prodrl tudi na zahteven avstrijski trg.

»Ljudem veliko pomeni, če vedo, da sam izdelujem harmonike, želijo videti delavnico in nasploh veliko dajo na naše harmonike, ker nam zaupajo. Prodajamo jih v Nemčijo, Švico in Italijo, prodiramo na Slovaško,« poudari mojster, čigar harmonike igra kar nekaj znanih izvajalcev, denimo Primorski fantje, Brane Klavžar, Akordi, Glas, Vihar, Matej Banovšek, Primož Zvir, tudi aktualni svetovni prvak Nejc Pačnik. Prav tako Zoran Zorko, ki so mu pri Mundi razvili celo poseben model, diatonično harmoniko, na kateri je levi del kromatični oziroma klavirski, desna stran pa je diatonična, in je kot takšna edinstvena, nanjo pa igra samo on. Na Mundovo kitaro brenka čuk Jože Potrebuješ.

Les iz Bosne

»Razvili smo še harmoniko concertino, to je diatonična s kabino in petkrat uglašena. Tudi ta je posebna, ker zveni identično klavirski in je primerna za igranje Mozartovih skladb, na primer,« pove Munda, ki harmonike prav tako servisira in popravlja. »Velikokrat je treba predvsem prečistiti jezičke, včasih se kaj podre, če se zgodi, da dobimo kakšen manj kakovosten kos jekla.« A ključen je les, in z njim se vse začne. »Uvažamo ga iz Bosne, nekaj tudi iz Romunije in Nemčije. Dobro uležan in naravno sušen je pravšnji. Star vsaj sedem let, po navadi ga v sušilnici še dodatno posušimo, da je čim bolj stabilen. Takoj ko je v njem vlaga, ta vpliva na jezičke in harmonika se hitro razglasi.«

Ko je les nared, začno najprej izdelovati ohišje, ki je v celoti leseno; v harmoniki je več vrst lesa, v glavnem javor, resonančna smreka, oreh, jelša in samba.

Ko je mizarsko delo končano, sledi lakiranje, nato oljenje, ki pride v poštev pri bolj masivnih harmonikah. »Potem je tu še rustikal oziroma tako imenovani krtačeni les, ki je trenutno zelo v modi,« pojasni Munda. Ko je inštrument polakiran, je na vrsti montaža. Naredi se okovje, vstavi se meh, diskant mehaniko, ki ima zelo pomembno funkcijo, da ravno prav tesni in se muzikant med igranjem dobro počuti. Potem so na vrsti glasilke, ki jih naročajo v Italiji, saj tam izdelujejo zares najboljše. Sledi uglaševanje, to opravi mojster Marjan Kregar, ki je delal v tujini in med drugim uglasil harmoniko za Slavka Avsenika. In to v Švici, tako da celo Avsenik dolgo ni vedel, da je to zanj naredil Slovenec. »Z njim še vedno sodelujemo. Je pa to najbolj dolgotrajen postopek, ki zahteva res izostren sluh. Zvok namreč vsakdo sliši nekoliko drugače, in v tem je čar,« razkrije Munda. Doda, da končno podobo narekuje trg. »Rožic na harmonikah danes ni več veliko, saj prevladuje v glavnem srebrna in lesna patina, inštrument krasi le napis. Trenutno so zaželene čiste linije in niti mehovi se ne barvajo in ne slikajo več. Taka je dlje moderna. Ja, celo pri harmonikah je treba iti v korak z modo,« se za konec malce pošali mojster.