Desettisočglava množica je z bučnim aplavzom in glasnimi vzkliki nagradila izvajalce prvega klasičnega spektakla v nekdanjem moskovskem prepovedanem mestu. Pred kremeljskim obzidjem je 28. maja 1987 po poletu v športnem letalu čez Rusijo z jasnega neba priletel komaj 18-letni Nemec Mathias Rust (na rob živčnega zloma je spravil vojsko, tajne službe in politično vodstvo takratne Sovjetske zveze), zdaj sta si ob zahajajočem soncu tam privoščila koncert v svetu slavljena ruska operna zvezdnika, sopranistka Ana Netrebko in baritonist Dmitri Hvorostovski. Bil je topel, čarobni večer nad reko Moskvo v objemu zgodovinskega pejsaža pravljične prestolnice Ivana Groznega in pozneje imperija velike rdeče zvezde, ki še krasi vrh najvišjega kremeljskega stolpa. Zvezdnika sta v mraku pod zvezdami objeta zapustila prizorišče koncerta, ki je bil v resnici predstavitev Anine nove zgoščenke, in poskrbela za nemalo šušljanja: gracilna in čutna Ana ter gromoglasni, dolgolasi potomec starega tatarskega plemena. Zimzelene operne speve sta v dodatku z roko v roki dogradila z ruskimi romancami o moskovskih večerih in nočeh ter tisto o čarobnih očeh.
Pred pravljično kuliso brez carja Vladimirja
Z njimi sta navdušeno občinstvo dokončno spravila na noge in do vrelišča. Srečna Ana se je zavrtela pred precej mladim in opazno lepim, sicer klasike nevajenim občinstvom pod orjaškim pokritim odrom, ki je žal deloma zakrival pogled na slovito Vasilijevo katedralo s pisanimi čebulnimi kupolami. Koncert je bil posvečen 200-letnici rojstva Giuseppa Verdija, za uvod je zazvenela uvertura opere Moč usode, ki jo je Verdi napisal za rusko carsko gledališče v Sankt Peterburgu in jo tam novembra 1862 tudi sam predstavil, sledile so arije in dueti iz Sicilijanskih večernic, Macbetha, Trubadurja in Rigoletta ter za konec še sklep opere Evgenij Onjegin Petra I. Čajkovskega na verze ruskega narodnega pesnika in junaka Puškina. Med množico ni bilo zdajšnjega vladarja Kremlja, jeklenega Vladimirja Putina, ki ga je Ana vztrajno podpirala na volitvah (?) in si ga je zdaj želela kot častnega gosta na svojem prvem koncertu. Znane melodije tudi niso prebudile iz stoletnega sna duhov rdeče revolucije in Lenina, dremajočega v mavzoleju na robu najznamenitejšega moskovskega trga, ki ga med drugimi v šansonu opeva francoski mojster zvrsti Gilbert Becaud.
Moskva bo stalnica
Anin album bo izšel 9. avgusta, koncert je v živo prenašala ruska državna televizija, posnetek je predvajalo mnogo radijskih in televizijskih postaj po svetu, verjetno ga bomo videli tudi mi.
Spektakel je trajal več kot dve uri, večina občinstva je zdržala na nerodnih plastičnih, v rusko zastavo obarvanih stolih, saj sta 41-letna Ana in 50-letni Dmitri dala od sebe vse in več, zagnano ju je spremljal državni akademski simfonični orkester pod vodstvom Constantina Orbeliana. Ana je stopila pred rojake z veliko treme, pozdravila jih je v novi papeški maniri s preprostim pozdravom dober večer. Na dobro obiskani tiskovni konferenci se je zvezda, ki ima še avstrijsko državljanstvo, zaklinjala, da je le Rusija njena domovina, a so jo zlobneži hitro spomnili, da tam le redko nastopa, nazadnje ob odprtju novega odra Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu. Rdeči trg je res imenitna kulisa, moskovski poletni večeri ob zahajajočem soncu in pod zvezdami naj bi postali stalnica.