Zaradi padanja prodaje glasbe se čedalje več glasbenikov spopada z resnimi eksistencialnimi težavami. Tudi največji zvezdniki so začeli upoštevati zavajajočo statistiko, da bi ohranili iluzijo, da se njihovi albumi prodajajo, in si tako umetno dvigovali ceno. Dejstvo je, da v tako imenovani pop glasbi le peščica glasbenikov doseže platinasto izdajo. Kdo je krivec za takšno stanje, je seveda vprašanje za milijon dolarjev. Verjetno je poglavitno vlogo odigrala globalna monopolizacija glasbene industrije, ki je postala žrtev kapitalskih tokov in prihoda nove tehnologije, ki je glasbo osvobodila fizičnih nosilcev. Velik del krivde pade tudi na založbe, ki niso premogle vizije in svojih ustvarjalcev niso ustrezno podpirale. To je brez dlake na jeziku nedavno izrazil tudi Gene Simmons, sloviti basist legendarne skupine The Kiss. Pojasnil je, da so bili rockerji v šestdesetih in sedemdesetih deležni bistveno večje podpore založb, kot so danes. »Glasbenikom bi svetoval, naj ne pustijo svoje službe. Ko smo mi začenjali, so nas glasbene založbe finančno podpirale. Tudi ko smo šli na turnejo, so nas turneje sponzorirale. Obstajala je celotna industrija, ki bi lahko pomagala naslednjim Beatlom, Stonesom, Princeu, Hendrixu, jih izpostavila in jih podpirala na vsakem koraku, a se to ni zgodilo,« je v nekem intervjuju pojasnil Simmons. »To deloma velja tudi za pop, rap in country. Ampak glasbeniki, ki so tudi avtorji skladb – ustvarjalci rocka, soula ali bluesa – so mrtvi. Rock je končno umrl.«
Seveda gre za nekoliko megalomansko izjavo, a v njej se skriva kanček resnice. Časi velikih rockerskih zvezd so mimo. Mlade generacije nimajo več svojih božanstev, temveč se močno klanjajo skupinam, ki so jih poslušali njihovi stari starši. Velik problem je tudi nezakonit prenos glasbe z interneta. »Uporabniki se ne zavedajo, da je snemanje glasbe s spleta kraja. Tisti, ki to počnejo, nimajo takšnega občutka, ker v resnici le kopirajo, ničesar ne odstranijo. Kraja je zato, ker za snemanje s spleta niso plačali,« nadaljuje Simmons. »Problem je, da ti nihče ne bo plačal za 10.000 ur, ki si jih porabil, da si ustvaril, kar si ustvaril. Lahko si le predstavljam frustracijo pri vsem tem delu, ki ga na koncu nihče dovolj ne ceni, da bi ti zanj plačal.« Po njegovem bi bolje prišli skozi, če bi opustili igranje kitare in pisanje skladb in bi se namesto tega posvečali prepevanju pod tušem in udeleževanju X Factorjev. »Nimam nič proti X Factorju ali pop pevcem. Ampak, kje je naslednji Bob Dylan? Kje so naslednji The Beatles? Kje so pisci skladb? Večina izmed njih je zdaj v ozadju, podpirajo pop zvezdnike in pišejo skladbe zanje.« Po njegovem bi se morale založbe bistveno hitreje in odločneje upreti, ko so se pojavili prvi primeri nezakonitega prenašanja glasbe. »Zaspali so za volanom. Niso si upali tožiti vsakega pegastega študentka, ki je snemal glasbo. Posledica je, da je ostalo na stotisoče ljudi brez službe. Glasbena industrija ne obstaja več.« Njegov pogled pa ne velja le na globalni ravni, tudi razmere v Sloveniji so porazne in so iz dneva v dan slabše. Plošče se ne prodajajo več, prizorišča se zapirajo, honorarji pa so padli pod higienski minimum.
