V soboto, 5. avgusta, se bo začela že 35. izvedba Festivala Radovljica. Tudi letos bo glasbeno potekal na dveh lokacijah: v baročni dvorani Radovljiške graščine in cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem. V dveh tednih in pol bomo spoznali glasbo, ki je nastajala v dolgem časovnem razponu od 13. do 20. stoletja. Na letošnjem festivalu bodo nastopili umetniki iz 11 evropskih držav, Južne Afrike, ZDA in Kanade. Podroben program vseh dogodkov najdemo na njihovi spletni strani.
Festivalski program tradicionalno poudarja nekoč neločljivo povezavo med besedo in glasbo. Letos so to nove glasbene rekonstrukcije pesmi iz staroislandskega epa Edda, ki so ga zapisali v 13. stoletju. Slišali jih bomo v sredo, 9. avgusta, v izvedbi mladega dueta Moirai, ki ga sestavljata Hanna Marti, glas, harfa, glasbeno vodstvo, in Mara Winter, lesene flavte, koščena piščal, alikvotna flavta. Igrali bosta zgodbe o bojih z zmaji, zakletem zlatu, dvornih spletkah, maščevalnih valkirah, pogumnih junakinjah, prerokih in vidkinjah, sledili pa jim bomo z branjem slovenskih podnapisov. Zgodbe iz Edde so se po ustnem izročilu več stoletij širile po celotni severni Evropi. To dokazujejo podobni liki in dogodki, ki so zapisani v srednjeveških spisih. »Na primer nemška Nibelungenlied (Pesem o Nibelungih) je zelo podobna Rhinegoldovi povesti iz Edde, obstaja še veliko drugih primerov,« nam je pred prihodom v Slovenijo zaupala Hanna. »Očarana sem nad starodavnimi zgodbami, že več let sem razmišljala, da bi sestavila program, ki bi bil povezan z Eddo. Moja prijateljica Mara deli moje navdušenje nad srednjeveško tradicijo in pripovedništvo, zato sva se leta 2015 dobili v Reykjaviku in začeli sestavljati najin zahtevni program.«
Največji izziv je bilo dejstvo, da ne obstajajo glasbeni zapisi iz tistega obdobja, prav tako sta imeli težavo najti primerna glasbila za te vsebine. »Slišali boste harfi podoben inštrument iz petega stoletja, ki je bil takrat zelo razširjen po Evropi. Igrali bova na skandinavsko flavto iz jelenje kosti in srednjeveške lesene flavte. Učili sva se, kako na ta neobičajna glasbila pravilno igrati. Povrhu obstajajo neobičajne vokalne prakse, ki jih še vedno lahko najdemo v skandinaskih in baltskih deželah. Na primer švedska in norveška tradicija kulninga, dvoglasno petje Tvisangurja.« Glasbenici je izkušnja Edda združila, tako da nadaljujeta svoje raziskovanje. Načrtujeta skoraj izključno vokalni projekt, posvečen prvi vokalni improvizaciji večglasja, ki sega v 12. stoletje v Parizu. Prav tako pripravljata program, navdihnjen z življenjem Karla Velikega.
Zanimivo je, da se je Hanna že pri osmih letih naučila igrati kitaro, pri 12 je imela svoje rock skupine, nato pa jo je glasbena pot zapeljala v drugo smer.
