Kitarista Nika Zlobka in njegovo bogato glasbeno pot smo predstavili pred tedni, tokrat pa beseda, dve o njegovem sinu Tomažu Zlobku, akademskem glasbeniku in profesorju klarineta, ki se ukvarja tudi z narodnozabavno glasbo. S to zvrstjo se je srečal že v ranem otroštvu, kar doma, v Medvodah, kjer je oče Niko velikokrat vodil vaje z Ansamblom Lojzeta Slaka in Fanti s Praprotna. Tako je že od dvanajstega leta s klarinetom sodeloval na velikih koncertih in prenekateri veselici tega legendarnega ansambla. Tomaž pove: »Vse skladbe z enim klarinetom ali dvema, ki so posnete na ploščah Ansambla Lojzeta Slaka, so aranžersko in večji del tudi avtorsko delo mojega očeta. Večino sva jih posnela skupaj v duetu klarinetov, starejše je posnel oče, nekaj novejših pa jaz.«
S klarinetom tudi do Avsenikov
Prvi kvintet, s katerim je Tomaž Zlobko igral, je bil Triglavski kvintet, ki ga še danes vodi neuničljivi Gorenjec iz okolice Begunj Janez Žilih. Sledili sta dve leti poklicnega igranja v Ansamblu Franca Miheliča, ki je takrat svojemu značilnemu triu dodal še klarinet in trobento. Zaradi težje prometne nesreče je moral za nekaj časa prekiniti igranje, a kmalu so s prijatelji in očetom ustanovili ansambel Rom pom pom, ki je na narodnozabavnem področju doma in v tujini uspešno deloval kar pet let. Nastajale so skladbe izpod peresa Nika in Tomaža Zlobka, Marka Pezdirca in Franca Spruka, posnete pa so bile v slovenskem in nemškem jeziku. V tistem času je pri Ansamblu bratov Avsenik zaradi bolezni prenehal igrati mojster klarineta Albin Rudan in na povabilo Vilka Avsenika je Tomaž s klarinetom posnel tri Avsenikove skladbe.
Kaj pa frajtonarica?
Kako pa kaj frajtonarica? »Oženil sem se na Dolenjsko, v Trebnje. Tam imajo ljudje diatonično harmoniko izjemno radi; tudi moj tast igra nanjo. Nekoč sem si jo izposodil, se za silo naučil igrati in potem celo zložil nekaj skladb za ansambel Rom pom pom. Danes mladi godčevski rod množično igra na to glasbilo, tehnika igranja je precej bolj v ospredju kot nekdaj. A vendarle se zdi, da se vrednota lepih viž in urejenega ritma vsaj pri nekaterih izvajalcih počasi vrača,« ugotavlja Tomaž. Po obdobju aktivnega igranja v narodnozabavnih vodah je prišlo obdobje drugačnih glasbenih podvigov. Napisal je skladbe in priredbe za pihalne orkestre, ki so jih izvajali Orkester Slovenske vojske, Orkester slovenske policije in drugi. Dvanajst let je bil dirigent Mestne godbe Novo mesto, za katero je napisal nemalo skladb in priredb. Tu je še zgodba o big bandu, o kateri pove: »Na srednji glasbeni šoli sem se srečal s šolskim big bandom, in že tedaj mi je bilo všeč, saj te takšna reč kar potegne. Imel sem čast, da sem še kot študent nekajkrat igral pod taktirko Jožeta Privška, tedaj je bil moj mentor profesor Andrej Arnol, ki me je naučil tudi osnov jazzovskega igranja na saksofon. Kot študent sem igral v ljubljanskem Akademskem plesnem orkestru pod vodstvom Franca Kapusa, in tedaj sem se te glasbe do konca nalezel. Pred dvanajstimi leti sem ustanovil svoj plesni orkester, Zlobko Big Band. V njem igrata tudi oče Niko na tenorski saksofon in hči Ana, ki končuje učenje na oddelku za jazz konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, na kontrabas. Imam srečo, da igram v Orkestru Slovenske vojske, kjer so moji sodelavci odlični in izkušeni glasbeniki; z njihovo pomočjo sem lahko naredil res dober big band, s katerim pojejo najboljši slovenski pevci,« Tomaž Zlobko sklene klepet o trenutno največji glasbeni ljubezni, big bandu.
