Prince umrl v dvigalu, svet žaluje v vijoličnem

Amerika je zasijala v vijolični barvi. Z vijolično svetlobo obsijani so zažareli sanfranciška in losangeleška mestna hiša ter newyorški Madison Square Garden, v vijolični svetlobi se je kopal most čez reko Misisipi. Množice so pridrle na ulice, in medtem ko so ljudem po licih polzele solze, so prepevali in poplesavali ob hitih, s katerimi je Prince, glasbena ikona umetnostnega izraza in individualnosti, skoraj pol stoletja polnil glasbeno zakladnico. »Vsaka njegova pesem je bila bodisi molitev bodisi seksualna predigra,« je dejala Michaela Angela Davis, nekdanja stilistka svojstvenega umetnika, ki je v četrtek, 21. aprila, v 58. letu starosti nenadoma zapustil ta svet.

Skrivni trezor s še neznanimi skladbami

Strup je v majhnih stekleničkah. Ali, v tem primeru, neizmerno bogastvo. Kajti čeprav ni bil visok niti 160 centimetrov, se je postavil ob bok največjim glasbenim velikanom. S pesmimi, ki so vrele iz njega, je spreminjal, redefiniral in raztezal meje glasbenih žanrov, od popa in rocka do soula, r'n'b-ja in soula, ter se izstrelil v glasbeno stratosfero, v katero se je uspelo prebiti le največjim med največjimi, kot sta Madonna in pokojni Michael Jackson. »Poimenoval sem ga Prince, saj sem želel, da počne, kar bo želel početi,« je o sinu, ki je kot Prince Rogers Neslon 7. julija 1958 privekal na svet, dejal njegov oče. Verjetno mu ne bi mogel izbrati primernejšega imena, saj je v svetu ritma in melodije vsekakor veljal za aristokracijo, njegova zapuščina pa ne bo nikdar umrla. Vse njegove pesmi pa sploh še niso ugledale luči sveta. »Verjetno nikoli ne bomo slišali vsega, saj bi sicer morali deset let le sedeti in poslušati,« je povedal pevčev prijatelj iz otroštva in občasni bas kitarist Sonny Thompson. V kleti Princeovega snemalnega studia na njegovi posesti Paisley Park v Minnessoti je namreč velikanski trezor, v katerem naj bi bilo približno 2000 njegovih še nikoli slišanih pesmi in bodo verjetno posthumno grenko-sladko razveseljevale množico njegovih oboževalcev.

Pri sedmih letih, ko se je začel učiti klavir, je že napisal prvo skladbo. Šest let pozneje je prijel za kitaro, še leto pozneje pa je že sedel za bobni. A je vendar čakal še šest let, do 1978., da so zadoneli prvi toni njegovega debitantskega albuma For You, v katerem je že položil temelje prepoznavnemu slogu. Funk ritem, v prepoznavni barvi glasu pa je prepeval ljubezenske balade, ki so se usidrale v srca, in provokativnejše, seksi pesmi z erotičnimi podtoni, ki so iz leta v leto postajali bolj izraziti. Pri čemer ne moremo mimo Princeovega šestega studijskega albuma Purple Rain (Škrlatni dež) – skupno jih je posnel 39 –, ki se je zapisal v zgodovino kot eden najboljših albumov vseh časov. S singloma When Doves Cry in Let's Go Crazy se je zavihtel na vrh Billboardove lestvice, medtem ko velja naslovna pesem za eno od najprepoznavnejših rock himen vseh časov.

Prodal je več kot 100 milijonov plošč. Od 30 nominacij za grammyja jih je domov odnesel sedem, pohvalil pa se je lahko tudi z zlatim globusom in oskarjem ter bil leta 2004 sprejet v Dvorano slavnih rock'n'rolla. In četudi je še pred komaj enim tednom, minulo soboto, stal na odru in navduševal večtisočglavo množico, je njegov glas zdaj utihnil.

Gripa, dehidracija ali prevelik odmerek drog?

Vse se je odvijalo s skoraj svetlobno hitrostjo, da nihče ni pričakoval tako grenkega razpleta. Še pred dobrim tednom, 14. aprila, je namreč stal na koncertnem odru v Atlanti, dan pozneje pa je zvezdnikovo zasebno letalo zasilno pristalo v Illinoisu. »Močni simptomi gripe,« je pevčev predstavnik obrazložil Princeov urgentni obisk tamkajšnje bolnišnice, iz katere pa je odkorakal že po kratkih treh urah. Vsakršne skrbi, da bi njegov stanje lahko bilo resnejše, je zvezdnik razblinil že dan pozneje, ko se je pojavil na zabavi v Minnesoti. »Počakajte še nekaj dni, da ne bodo šle vaše molitve v nič,« je zagotovil oboževalcem. A že nekaj dni pozneje odšel na drugi svet.

Malce pred deseto uro na četrtkovo jutro je zadonel nujni telefon reševalcev. Na zvezdnikovo posest so prišli prepozno. »V dvigalu so našli neodzivnega moškega. Poskušali so ga oživljati, a vse je bilo zaman. Sedem minut po deseti dopoldne so ga razglasili za mrtvega,« se berejo papirji tamkajšnjega šerifa, možje postave pa že raziskujejo okoliščine smrti. Ob čemer so na plan, sicer neuradno, že začele curljati drobtinice informacij, češ da je bilo uradno poročilo o gripi zgolj preobleka za temačnejšo resnico. Zasilni pristanek naj namreč ne bi bil povezan z gripo ali dehidracijo, ampak naj bi mu zdravniki tam vbrizgali rešilno injekcijo, s katero pomagajo žrtvam prevelikega odmerka drog. Nadalje so ga v bolnišnici želeli zadržati najmanj polnih 24 ur, o čemer pa umetnik ni želel niti slišati. »Ko je odšel iz bolnišnice, ni bil v dobrem stanju,« je povedal vir, v dneh, ki so vodili do njegove smrti, pa naj bi bil »vse bolj krhek in živčen«, kar štirikrat je obiskal bližnjo lekarno. A vendar bo treba počakati, da izvemo, koliko je v tem resnice. Da policisti opravijo preiskavo in svoje mnenje poda tudi mrliški oglednik, ki naj bi že včeraj izvedel obdukcijo.