Pretirana samozavest irskih rockerjev skozi prizmo časa

Ta mesec mineva 25 let, odkar so irski mega rockerji U2 izdali dokumentarec Rattle and Hum in spremljajoči dvojni album. Marsikdo je to izdajo sprejel kot dokončno utrditev skupine med največjimi glasbenimi postavami sveta, neredki pa so album označili kot popolno katastrofo. Režiser Phil Janou je dokumentarec izdal pri studiu Paramount in ga že takoj predstavil v več kot 1000 kinotekah. Projekt je bil kolosalen. Po velemestih so se pojavili jumbo plakati s člani skupine. Če ste novembra 1988 čakali na avtobus, potem je obstajala velika verjetnost, da je z vami čakal bobnar skupine Larry Mullen jr. in resno gledal z bližnjega plakata.

Iskanje identitete

Skupina je takrat le s težavo ohranjala svoje poslanstvo oziroma svoj pristop glasbi. Celoten album je bil svojevrsten pohod nazaj h koreninam rock glasbe, zato ne preseneča, da so k sodelovanju povabili cerkveni zbor in legendarnega igralca bluesa B. B. Kinga. Prav tako so se odpravili v Sun Studios v Memphisu, kjer je Elvis naredil svoje prve glasbene korake. Osnovno poslanstvo albuma in dokumentarca je bilo, da bi se U2 prikupili ameriškemu občinstvu, Evropi pa bi pokazali, kje se je rock 'n' roll začel, da so tudi glasbeno odgovorni in radovedni.

Kljub vsem naporom dokumentarcu in album ni uspelo posredovati njunega poslanstva. Oboževalci skupine so bili zmedeni. Po eni strani so bili U2 samozavestni rockerji z izostrenimi političnimi načeli, istočasno pa se so se peljali po Združenih državah in se kot turisti prerivali v vrsti v Gracelandu. Ne preseneča, da so bili odzivi mešani. Jon Pareles je za New York Times zapisal, da se je pri projektu začela vzvišenost glasbenikov zapletati z glasbo. Močno ga je zmotil že začetek albuma, ko reče Bono, preden zaigrajo skladbo Helter Skelter: »To je skladba, ki jo je Charles Manson ukradel The Beatles, mi jo krademo nazaj.« Po njegovem so U2 pozabili, da preprosto niso The Beatles, prav tako ga ni navdušila njihova izvedba. Po njegovem niso presegli originala pa tudi besedilo so zapacali. Niso ga prepričale niti druge skladbe na albumu, po njegovem U2 preprosto niso blues ali soul band. »V skladbi Angel of Harlem iz obupa naštevajo imena jazza in želijo narediti poklon Billie Holiday, ampak vse skupaj deluje preveč izpiljeno in histerično,« je zapisal Jon. »Album nam sporoča, da so nerodni poskusi reinterpretacije glasbe nekoga drugega prav tako pomembni kot prava stvar. V resnici je ta pesem slavospev egomanijaku.«

Mešani odzivi

Še danes lahko po spletu najdemo strani, ki se izdatno norčujejo iz dokumentarca, še posebno iz tistega dela, ko se Bono malone primerja z Martinom Luthrom Kingom. Tega si doslej, iz tehtnih razlogov, ni privoščil še noben glasbenik. Kakor koli, videti je bilo, da se je skupina od vsega skupaj nekaj naučila, saj se je potem v celoti preusmerila. Nič več korenin glasbe, temveč vrhunska tehnologija, posebni učinki in plastika. Eden najbolj vplivnih rock kritikov tistega časa Robert Christgau je dal albumu najboljšo oceno od vseh dotakratnih izdaj skupine U2 (B+). »Tale delno živi dvojni LP je bolj sproščen in hitrejši od vsega, kar so posneli od svojega prvega živega mini LP. Dobra polovica novega materiala bi lahko presenetila nepričakujoče skeptike.« To se je izkazalo kot resnično, saj danes velika večina oboževalcev skupine šteje skladbe, kot so All I Want is You, Desire, Angel of Harlem in When Love Comes to Town, med njene največje izdaje. Takrat si je seveda vsak težko predstavljal, da bi lahko presegli dediščino albuma The Joshua Tree. »Rattle and Hum velja danes za enega največjih spodrsljajev skupine,« je zapisal Steven Hyden iz Grantlanda. »Novembra 1988, ko je bil album izdan, so mediji na skupino gledali bolj kot na državnike kot na rock band.« Bonu so očitali pretirano samozavest, ki je bila verjetno posledica uspeha albuma Joshua Tree. V resnici se je iz njega norčeval vsak, ki si je vzel nekaj minut časa. Kljub temu je zanimivo, da zdaj, po četrt stoletja, dokumentarec deluje povsem drugače, postal je presenetljivo gledljiv. Skrivnost pojava naj bi bila v tem, da je dokumentarec tako slab, da se je zabavno iz njega norčevati. Marsikdo ga celo primerja s komičnim lažnim dokumentarcem Spinal Tap. To je še podkuril Bono, ko je začel iskati izgovore za lastno prevzetnost in kriviti vsepovprek. Po njegovem del krivde nosi tudi Bob Dylan. »On je odgovoren za Rattle and Hum, ker je on tisti, ki je rekel, da moram razumeti preteklost, od kod prihaja glasba. Pripovedoval mi je o McPeake Family, Clancy Brothers in potem o Hanku Williamsu in Leadbellyju, nikogar izmed njih nismo poznali,« je ob priložnosti povedal Bono. »Veste, v osemdesetih so govorili, da je rock 'n' roll mrtev,« je povedal Bono za revijo Rolling Stone. »Tega nisem verjel, če pa je umiral, potem je zaradi tega, ker skupine, kot je U2, ne tvegajo dovolj. Niso pripravljene narediti poteze. Se upreti – Robocop in Trije moški in dojenček, to je super rock'n'roll, ne zgolj za U2. Mislim, da si moramo upati.« Za izjavo o Mansonu je rekel, da bo gotovo šla komu v nos, da sicer ne ve, kaj točno pomeni, a da mora nekaj pomeniti.

Nova podoba

V resnici je bila izdaja Rattle in Hum za U2 ključna, saj je močno nagovorila takratno mladino, predvsem najstnike, ki niso imeli predznanja o izvoru glasbe in so lastno videnje U2 ponotranjili oziroma mu nasedli. Prav ti novi oziroma mladi oboževalci so nato prenesli njihovo tranzicijo v pop, kič in cirkus. Z albumom Achutng Baby in poznejšo Zoo TV-turnejo so se U2 otresli odvečnega idealizma in objeli elektroniko in tista nenavadna sončna očala. To je bila prebrisana poteza, saj so pot pretvezo površinskega popa lahko bili plitvi ali resni, kakor se jim je zahotelo. Vsekakor je šlo za izjemno izvirnost in pionirskost v svetu rock 'n' rolla, ki jih še danes drži na častnem mestu največjih rock skupin vseh časov. Dokumentarec Rattle and Hum pa bo ostal v zgodovino zapisan kot eden najbolj bizarnih projektov rock 'n' rolla.