Pred hčerkama 
ni smela peti

Ime je dobila po filmski junakinji iz Kekčevih ukan, drobni deklici Tinkari, ki jo je pred 49 leti upodobila Fanika Podobnikar. Zdaj 38-letna Tinkara Kovač, mamica devetletne Gale in štiriletne Alme, ni samo znana glasbenica in pevka, zadnji dve leti je tudi predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije, predvsem pa je neskončno umirjena in topla ženska. Tinkara je njej še danes zelo ljubo in vokalno precej zahtevno balado Veter z juga zapela, ko je imela komaj 16 let. Takrat se je začela njena glasbena kariera, ki je prehitela načrte o dodatnem glasbenem izobraževanju v tujini. Po mnenju tistih, ki jo dobro poznajo, je ena najbolj razgledanih in inteligentnih javnih osebnosti.

Sicer bolj podobna Sneguljčici kot svetlolasi junakinji iz filma je na kavo v Portorož prišla z dolgoletno prijateljico Mojco. Ko je Tinkara za hip zapustila omizje, sem izkoristila trenutek njene odsotnosti in Mojco vprašala, kakšna prijateljica je, kako jo vidi kot mamo. Povedala je, da ima zlato srce, kot mamica pa je tako dobra, edinstvena, da je ne najdeš zlepa.

Rojeni ste v mestu, zdaj z družino živite na vasi. Kakšno je življenje priljubljene pevke na vasi?

Rodila sem se in živela v Kopru, zdaj pa je že deseto leto, odkar živim v nekoč največji slovenski vasi, Lokev pri Sežani, ki ima 800 prebivalcev. Lep kraj je to. Tudi zato, ker je na razpotju vseh treh mest, ki so mi blizu, to so Trst, Koper in Ljubljana.

Kako so vas sprejeli Lokávci in Lokávke?

Prepričani so bili, da je čas, ko lahko ustvarimo nekaj, kar bi povezalo prebivalce med seboj, Lokev pa bi znova dobila nekaj kulturnih dogodkov, ki jih lep čas ni bilo. Točno tako se je zgodilo, zbralo se nas je nekaj mladih iz vasi, dekleta smo naredila festival, ki smo ga poimenovala Festival Lokvice. Vsebina je primerna za otroke, mladostnike in starejše, gre za preplet kulture, izobraževanja, športa ter zgodovine.

Sta hčerki podedovali umetniški gen?

Starejša Gala, izjemno rada riše, Alma pa zelo lepo poje. Želi si z menoj na oder, in ko me je vztrajno prosila, sem to zagato rešila tako, da sem med nastopom na oder poklicala vse otroke v publiki. Do pred pol leta mi hčerki nista dovolili peti pred njima. Preprosto nista hoteli, da njuna mama poje. Zdaj jima zapojem kakšno uspavanko.

Kako si to razlagate?

Morda zato, ker je glasba tista, ki jima mamo tudi jemlje...

Rek, ki pravi, da kdor poje, zlo ne misli, drži?

Jaz bi rekla, da kdor poje – misli. Vsaj naj bi mislil. (smeh)

Tinkara, kaj je petje, neskončna količina emocij ali strog matematični razum?

Mislim, da ni ločnice, da se emocije in razum prelivata in da je vse, kar nas obdaja, glasba.

Je spor med vami in stanovsko kolegico Laro Baruca obstajal?

V resnici ne. Leta 2004, ko sem izdala projekt Orange, mi je Lara poslala oranžno vrtnico. Dogovorili sva se, da greva skupaj ven, a ne v Sloveniji, za vsak slučaj v Italiji, kjer sva se zabavali in vso noč izmenjevali stališča ter ugotovili, da pravzaprav nikoli nisva bili v sporu, čeprav so mediji ali kolegi kdaj to poskušali tako prikazati. V znak spoštovanja in dobrih želja za njeno glasbo in navdih sem ji podarila pomarančo. Po tem večeru Lare nisem več videla.

Znani ste kot zagovornica kvot za slovensko avtorsko glasbo, zakaj so kvote pomembne?

Bom povedala s preprosto primerjavo: ko se vozim po Italiji, imam občutek, da sem tam, ko se vozim po Hrvaški, imam ravno tako občutek, da sem na Hrvaškem. Ko pa se s prižganim radiem vozim po Sloveniji, imam občutek, da sem v Ameriki. Ali pa v Dalmaciji.

Slovenska radijska postaja je prav v obdobju zakona o kvotah slovenske avtorje poimenovala teroristi.

Žalostno. Kaj reči?

Sredi meseca bosta minili dve leti, odkar ste predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije, deležni ste bili ostrih kritik nekaterih kolegov. So najglasnejši tisti, ki v resnici ne razumejo, kako sistem glasbenih goljufij deluje in da se borite zoper njega?

O, zelo dobro razumejo, in če ne razumejo, imajo vse možnosti, da se izobrazijo, tudi z mojo pomočjo in pomočjo mojih kolegov. Najglasnejši so tisti, ki branijo svoj interes in so del goljufij. So pa na drugi strani tudi tisti glasbeni kolegi, ki so vedno tiho, ker prav tako branijo svoj interes in so del goljufij.

So bili trenutki, ko bi najraje pustili vse skupaj?

Ni jih bilo. Kar delam, je moje poslanstvo. Posel, povezan z glasbo, me nikdar toliko ne prizadene ali utrudi, da bi nehala ustvarjati.

Sta bila zmaga na Emi in nastop na Eurosongu 2014 tisto, kar ste od opevanega tekmovanja pričakovali?

Pričakovanja so bila izpolnjena. (smeh)

Sredi februarja ste izdali čudovito zvočno zbirko Cuori di ossigeno (Srca iz kisika). V dvaindvajsetih letih muziciranja je to že vaš dvanajsti projekt, zdaj delate pri projektu, ki bo izšel jeseni?

Sodelovanje na albumu Cuori di ossigeno, ki je pravzaprav zbirka skladb, glasbenih spominov in potovanj, ki sem jih posnela v sodelovanju z različnimi avtorji in izvajalci, kot so Ian Anderson, Kati Garbi, Gino Santercole, Bobby Solo in drugi, se je začelo, ko me je dolgoletni prijatelj in priznani italijanski producent Alberto Zappieri povabil k izdaji italijanskega albuma. Ob nastajanju in še pred uradno izdajo ga je slišal založnik iz Londona Jacques Dejean (založba Plaza Mayor 2017) in ponudil sodelovanje pri izdaji albuma tudi v Hongkongu. Prav v teh mesecih slavim že 20 let profesionalne glasbene kariere in iz mene kar vre ustvarjanje novih raznovrstnih projektov. So še v začetnih, ranljivih fazah, zato bom o njih raje spregovorila čez kakšen mesec ali dva.

Tinkara, povejte nam, katero od besedil, ki jih pojete, vam je popolnoma pisano na kožo?

Mars in Venera. Besedilo govori o koncu sveta pa tudi o moškem in ženskem svetu.

Ste si predstavljali svoje življenje, kot ga živite danes?

Zelo zgodaj sem govorila, da bom imela dva otroka, prvega pri 29 letih. Točno tako se je zgodilo. Tudi sicer sem imela kot otrok vizijo, kaj je moje poslanstvo, kaj bom počela in s čim se bom ukvarjala. In to se ni spremenilo. Pravzaprav se niti jaz v svojem jedru nisem spremenila.