LJUBLJANA – Minilo je dobrih 30 let. Disko FV, ki je deloval v eni od kleti v študentskem naselju, je že tako ali tako spominjal na plinsko komoro z nizkim stropom, koncentracija kisika v mešanici zraka in nikotinskega dima pa je bila minimalna. Tisti večer je bil nekaj posebnega. Na odru so se prvič predstavili Laibachi.
Po kitari je nabijal Dejan Knez, bas je v rokah držal Andrej Lupinc, na odru je stal še Tomaž Hostnik. Če me spomin ne vara, je upravljal gramofon. Ali nekaj podobnega. Jani Novak, ki je z Laibachi od samega začetka, je bil tedaj v ljudski armadi in je na nastopu manjkal. Med neznosno hrupnim spektaklom se je začela nenavadna legenda.
Legenda Laibach
Člani skupine se po navadi niso predstavljali z imeni. Ob nastanku so govorili, da so posamezniki povsem nepomembni. Pomemben je kolektiv. In da umetnost zavezuje k fanatizmu, so radi poudarili. Verjamem, da je udbo močno zanimalo, kdo so osebe, ki so sestavljale nenavadno skupino v uniformah sumljivega izvora. Zelo hitro jim je namreč uspelo doseči status državnega sovražnika. Ne le zaradi grozečih črnih križev, ki so jih upodabljali na plakatih, ampak tudi zato, ker so z vsem, kar so počeli, povzročali nelagodje, hkrati pa so zelo natančno imitirali rituale oblasti. Verjamem, da se v kakšnem zaprašenem arhivu skrivajo kartoteke s karakteristikami članov skupine. Ko so se – morda bolj za šalo kot zares – podpisali pod kakšen proizvod, so uporabljali imena Keller, Saliger, Eber in Dachauer.
Leta so minevala, Laibachi pa so ostajali. Nekaj let so bili v Ljubljani, mestu heroj, prepovedani, vendar so temu navkljub imenitno nažigali v malih, napol skritih dvoranah. Zdelo se mi je smiselno, da za potrebe zgodovine in lastnega arhiva vodim seznam članov skupine, ki so ga sprva sestavljala štiri imena, po treh desetletjih pa se je zelo podaljšal. Anonimnost umetnikov gor ali dol, Slovenija je premajhna, da ljudi, ki so stali na odru, ne bi prepoznal. Naj priznam – pri pripravi seznama mi je nekoliko pomagala Wikipedija.
Organigram NSK
Laibachi so vedeli tisto, kar je vedel tudi dobri stari britanski filozof Thomas Hobbes: »Imeti prijatelje pomeni imeti moč.« Če imaš veliko prijateljev, si močnejši. In ker so jih Laibachi imeli ogromno, so si lahko izbirali tudi močne in ugledne sovražnike. Ali pa so si močni in ugledni za sovražnike izbrali Laibache. In si ob tem zlomili kak zob. Sekalec ali kočnik.
Že samo umetniško gibanje NSK, Neue Slowenische Kunst, je zasnovano kot nekakšna koalicija, ki združuje zvok, podobo in gledališče. In seveda ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo, slikarstvom in teatrom. Nekoč so v NSK narisali organigram celotnega gibanja, ki je danes razstavljen v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, natisnjen pa je tudi v Enciklopediji Slovenije. Ta organigram močno spominja na shemo delegatskega sistema, natisnjeno v že pozabljenih učbenikih za predmet samoupravljanje s temelji marksizma. Vendar diagram ne pojasni vsega.
Sistem kadrovanja
Imeli so zelo posebno kadrovsko politiko. V treh desetletjih so k sodelovanju pritegnili množico nadarjenih ljudi, ki so se pred tem že preizkusili na odrih in v studiu. Nekajkrat se je zgodilo, da sem na odru ali ob njem presenečeno opazil koga, ki sem ga poznal iz povsem druge zgodbe. Na primer: Iztok Turk je pred tremi desetletji bobnal pri idrijskih Kuzlah, pankerski skupini, ki je ustvarjala drveče, kratke in nenavadno spevne komade. Potem je delal za Videosex, kasneje se je znašel v eni od zasedb Otrok socializma, vmes pa je s svojim tehničnim znanjem sodeloval pri Laibachih. Tudi Anja Rupel, ki je v času, ko so nastali Laibachi, pela za Videosex, je sredi 80. nastopala z njimi in takrat so jo prekrstili – klicali so jo Germania. Bilo je prelepo, ko je zanje prepevala komade, ki so jih napisali The Beatles.
Sredi 80., ko so bili v Ljubljani resno prepovedani, so ilegalno nastopili na odru dvorane Malči Belič na Viču. Oder je bil okrašen z jelenjimi rogovi, glasbeniki, ki so ropotali na resnično odličnem nastopu, pa so prihajali iz zelo različnih svetov. Za bobni je sedel Matjaž Pegam, ki je pred tem ustanovil skupino Gasterbajters, iz katere je nastala odlična Demolition Group. Bobnal je tudi pri Kugi. Ob Matjažu je v alt saksofon pihal Jože Pegam, ki je prav tako razbijal z Demolition Group. Čez nekaj časa je za Laibache igral tudi Nikola Sekulović, odličen basist, ki je dolga leta skrbel za glasbeni temelj Demolition Group, zadnja leta pa nastopa s skupino Dan D.
Od križa do zvezde
Četudi se zdi, da Laibachi nimajo posebnih povezav z ljubljansko pankersko sceno, so z njimi nastopali glasbeniki, ki so pred tem igrali za Berlinski zid, Otroke socializma in Carino. Nekaj časa so si kitarista delili z mariborskimi glasbenimi legendami, Lačnim Franzom. Oto Rimele je namreč svoj inštrument dal na voljo tudi njim. Rimele je na sploh zanimiv glasbenik (in slikar). Ob Zoranu Predinu in Laibachih je igral tudi s Petrom Lovšinom, ko je ta ustanovil Sokole. Če gremo nazaj h kitaristom, ki so igrali za Laibach: glasbenike so si delili tudi z Borghesio in skupino Marcus 5. Vendar so sodelavce našli tudi med ustvarjalci, ki so se uveljavili v zadnjem desetletju. Mina Špilar, ki z njimi nastopa v zadnjem času, se je na odru kalila kot pevka Melodroma.
Četudi je njihov simbol črni Malevičev križ, na neki način spominjajo tudi na morsko zvezdo. Ko morski zvezdi odpade krak, zraste nov. Ko je kak njihov ud utrujen, se na njegovem mestu pojavi nov. Na mojem seznamu je kakšnih 30 ljudi, ki so v skupino prišli ... in iz nje tudi odšli. Laibach pa nemoteno živi naprej.
