Skupina je v 70. letih letih nanizala vrsto uspešnic, med katerimi je gotovo najbolj znana Living Next Door To Alice. Na naša vprašanja je odgovarjal basist Terry Uttley, edini član, ki je v skupini od samega začetka.
Na vaši spletni strani se opisujete za »top koncertno skupino«. Kaj imate s tem v mislih?
Kdor koli je že zapisal ta termin, je imel v mislih predvsem to, da smo na turnejah veliko dlje in pogosteje kakor druge skupine. Lani smo našteli 166 letalskih poletov.
Vaši koncertni datumi so znani tudi že do konca letošnjega leta. Marca boste igrali po Južni Koreji. Se turnej po vseh teh letih ne naveličate?
Pravzaprav vsi uživamo na turnejah in v igranju po vsem svetu. Kdo pa ne bi užival v takšni službi? Zato se včasih namrgodim ob izjavah glasbenih kolegov, ko po turnejah z 20 koncerti tožijo, kako so izčrpani. Pa čeprav so leteli z zasebnimi letali in spali po hotelih s
petimi zvezdicami. No, kadar nismo na turneji, s Stevom (Pinnellom, bobnarjem, op. p.) rada igrava golf. On je popoln začetnik, tako da ga učim (smeh).
Bolj priljubljeni ste po osrednji Evropi in Skandinaviji ter drugod po svetu kakor v domači Angliji. Zakaj?
Ko se govori o glasbi, Anglija rada pozablja preteklost, ker velja za glasbeno velesilo. V Južni Koreji smo na primer leta 2002 postali častni državljani, medtem ko je naše rodno mesto Bradford podoben naziv podelilo zmagovalcu Pop idola. K sreči je še veliko držav, kjer cenijo, kar smo doslej naredili in še vedno počnemo.
Igrali ste tudi na novoletni zabavi v Kremlju predsednikoma Medvedjevu in Putinu, in to ne prvič. Kako je bilo?
Pri tem, da smo nastopali v Kremlju, gre predvsem za posebno čast. Gre za to, da najvplivnejši ljudje na svetu želijo, da bi jih skupina Smokie zabavala v veliki hiši, kjer se sklepajo veliki posli. Ko si povabljen prvič, je to super, ko te povabijo še drugič, pa je zares nepozabno. Igrali smo tudi na 60. rojstnem dnevu predsednika Kazahstana. Lani sem v nekem klubu spet srečal njegovo hčer. Kako majhen je svet! No, lahko omenim še, da je Margaret Thatcher na nekem radijskem šovu leta 1977 prislanjala svoje levo uho na naš ojačevalnik. To je bilo dve leti prej, preden je postala premierka.
Ko je vaš nekdanji menedžer Mike Chapman hotel ustvariti britanske Eagles, ste pridobili značilni zvok, po katerem ste prepoznavni ...
Mike nam nikoli sploh ni povedal, da je iz nas skušal narediti britanske Eagles! To je izjavil na nekem televizijskem šovu na Irskem pred nekaj leti. Ko sem to slišal, mi je srce začelo hitreje biti. Še en trenutek ponosa za Smokie. Tistih časov, ko smo sodelovali skupaj, pa se spomnim predvsem kot obdobja učenja in novih izkušenj za skupino triindvajsetletnikov. Vodili so nas profesionalci, ki so nas naučili tudi, kako shajati z novinarji in podobno. Danes pa imamo zmagovalce talent šovov, ki poniknejo po eni izdani plošči, ker je ta prilezla »le« do petega mesta na lestvici. Žalostno.
Leta 1995 je kariero skupine Smokie zaznamovala tragedija, ko se je zaletel avtobus, s katerim ste se peljali, pri tem pa je umrl tedanji pevec Alan Barton. Kako se spominjate te tragedije?
Tragedija je bila uničujoča za vse nas. Sam sem se začel spraševati, ali ima po tem še vedno smisel nadaljevati. A smo zbrali novih moči s pomočjo naših družin, prijateljev in oboževalcev. Našo pisarno so zasula pisma podpore, med pošiljatelji so bila tudi največja imena glasbene industrije. Brez te podpore danes skupine Smokie ne bi bilo več.
Ali na svojih koncertih kdaj zaigrate različico uspešnice Who The F**K Is Alice ali prepustite obiskovalcem, da zapolnijo »luknjo«?
Alice je legenda in prav zanima me, kako je bila videti! Prava uganka! Drugače pa smo v skupini dobri katoliški fantje, tako da občinstvu prepustimo petje »pokvarjenih« delov pesmi, mi pa jih le podložimo z glasbeno podlago! (smeh)
Poleg vašega značilnega zvoka, ki je ostal nespremenjen, ostajajo vsa ta leta nespremenjene tudi vaše pričeske. Nameravate kaj spremeniti glede tega?
Hm, lasje. Še vedno jih nekaj imam, in če bi bog hotel, da bi si jih postrigel, jih verjetno že na začetku ne bi posejal po moji glavi. Res pa je, da bi se mu malo lahko pritožil nad barvo (smeh).
