Po Tošejevi smrti se ne zna več smejati

Minilo je deveto leto od prometne nesreče glasbenika, ki se je rodil 25. januarja 1981, v astrološkem znamenju vodnarja, pevca, ki še danes živi skozi svoje pesmi. Toše Proeski, ta dobrodelni fant izjemnega glasu, je verjel, da so pomembne samo tri stvari, da je zdrav, da je živ in da je družina skupaj, bi bil star 35 let.

Večino pevskih honorarjev je vložil v svoja nečaka Kristijana in Nikolo, sinova sestre Dore, za njiju nikdar ni bilo dosti daril, prav tako ne za mamo, očeta, sestro in tiste, ki so imeli v življenju manj sreče in priložnosti kot on. Zdi se, da se je iz sojev odrskih luči vračal izključno v realno življenje, družina Proeski je do njegovega uspeha živela zelo skromno. Veliki glas je zrasel v delavski družini, složni in ljubeči, in to je pustilo v njem pečat, po katerem je poznan še danes, tudi tisti, ki ga niso poznali, so čutili, da je iskren, skromen, vljuden in topel sopotnik. Prijateljem, sodelavcem, ki so primaknili zgolj kamenček v mozaiku njegovega zasebnega ali kariernega življenja, ni nikoli pozabil povedati, kako spoštuje dobro misel ali delo, kako rad jih ima in kako jih ljubi, tako stvaren in ljubeč je bil.

Imel dve materi

Toše je imel svojo varuhinjo v dobrih deset let starejši Ljiljani Petrović, nekdanji preprodajalki umetniških slik, ki ga nikoli ni izpustila izpred oči. Bil je njeno veliko pevsko odkritje, ona njegova tajnica, menedžerka, spremljevalka in mati na vseh poteh, prijateljica in zaupnica. Ljiljana se je po Tošejevi smrti umaknila iz javnosti. Bila je sopotnica v zveriženem avtu, dobila je lahke poškodbe, avto je vozil pevčev prijatelj iz mladosti, danes 41-letni Georgije Georgijevski, ki jo je odnesel s težjimi poškodbami: s 150 km/h se je z desnim sprednjim delom zaletel v tovornjak, ki je vozil po desnem pasu, in bil za to leta 2009 obsojen na dveletno zaporno kazen, odslužil jo je z nošenjem sledilne naprave na nogi. Petrovićeva, ki je obdobje po nesreči preživela samo s pomočjo močnih psihoaktivnih sredstev, ki so ji jih predpisovali zdravniki, niti povzročitelj nesreče, ki mu največja kazen ni bila obsodba, ampak odgovornost in izguba osebe, ki jo je neskončno spoštoval, nista ista. Toše je s sabo v prerani grob odnesel tudi del njiju; Georgijevski, pevec zagotovo ne bi hotel, da ga krivijo, se od nesreče ne zna več smejati, Petrovićeva se v Makedoniji ukvarja z vzgajanjem zdravilne francoske sivke in iz nje prideluje eterična olja.

Pevčevo dekle Andrijana Budimir, nekdanja rokometašica, je od 2013. poročena z makedonskim gostincem, je mati predšolskega otroka, v Skopju je odprla svojo rokometno šolo. Ko se nizajo obletnice Tošejeve smrti, se znajde v medijih, čeprav v času njegovega življenja skoraj nihče ni vedel za njuno zvezo, bila je anonimna. Povedala je, da je del nje umrl s Tošejem, a živi dalje. Kot njegov zlati prinašalec, Bas, ki ji ga je poklonil, da ne bo osamljena med njegovimi nastopi. Andrijana se spominja: »Darilo imam zate. Mislila sem, da je prinesel torto, ki jo bom shranila v hladilniku. Čez nekaj minut se je vrnil in rekel 'Kuža, da se ne boš pritoževala, ker nimava otroka.'« Toše in Andrijana sta si srčno želela otroka, a v letu 2007 zaradi njegovega dela to ni bilo mogoče. Starši o sinovi smrti nikoli niso javno spregovorili, sestra Dora pa še »čaka, da se brat vrne domov«.

Vez s Slovenijo

Pisal se je 18. julij 2004, ko se je Toše prvič pojavil na slovenskih tleh. Prišel je iz Umaga, prek mejnega prehoda Buje v Portorož. Pripeljal se je z menedžerko, Tonyjem Cetinskim in njegovim tedanjim voznikom Jozom. Povabilo Proeskega na 27. festival Melodij morja in sonca je bila ideja založnika, filozofa po izobrazbi, Gorana Lisice Foxa iz Dallas Recordsa. Takrat Toše v Sloveniji ni bil prepoznaven, je pa opozoril nase z žalostinko Čija si in z nastopom na evrovizijskem odru istega leta s pesmijo Life (14. mesto); na Obalo je prišel, ko je hrvaški pevec Boris Novković vljudno zavrnil povabilo na mednarodni zaključni del festivala MMS, rekoč, »da se mu od gneče na festivalih dvigujejo vsi lasje na glavi«. V belih usnjenih čevljih, srajci enake barve in tesnih kavbojkah je stopil na oder, nastop pa je končal skoraj pol ure pozneje, kot so načrtovali organizatorji – za klavirjem, ki so ga postavili za nastop Petra Graša, in s pesmijo Ako me pogledneš v oči, ki si jo je zaželel neki poslušalec iz dvorane. Sedel je in mu jo zaigral, tak je bil Toše, v hipu je začaral ljudi.

Zapel je v duetu z Anjo Rupel, predlog je sprejel brez omahovanja, v stari znani ribji restavraciji nasproti portoroške glavne avtobusne postaje, na pobudo Aleša Klinarja, avtorja pesmi Krajnje vrijeme (Skrajni čas), z Anjo pa potem posnel videorazglednico za balado. Edino pesem s slovenskim besedilom Moja je izdal leta 2007. Avtorica besedila je nekdanja članica Videosexa, tudi Anjina soigralka iz kvarteta Videosex, uslužbenka Dallasa in promotorka Nina Sever. Ena njegovih najljubših slovenskih pesmi je bila Naj bogovi slišijo Vilija Resnika – avtorjev Matjaža in Urše Vlašič. Človek, ki ni verjel, da na svetu obstajajo tudi zli ljudje, jo je zapel tako po slovensko, s tako dikcijo, da bi mu jo zavidal marsikateri slovenski pevec. S toliko emocij, da se je poslušalcu dvignila sleherna dlaka na telesu.