Po hotelu plezal k Marjani Deržaj

Po nagrajencih sodeč je bila prva Slovenska popevka bolj gorenjska kot slovenska, ob kar pa se ni nihče obregnil. Ne nazadnje je bil kranjski zobozdravnik dr. Vladimir Stiasny (1927–2010) že znan avtor, saj je konec 50. let uspešno sodeloval na opatijskem festivalu, na Bledu pa je konkuriral s tremi skladbami in z Mandolino prepričal nežne slovenske duše. O glasbi bratov Avsenik ni treba razglabljati, svoje pa je k nagradi gotovo prispevalo besedilo Cirila Zlobca. To so bili časi, ko se znani pesniki niso branili sodelovanja s popevkarji. Gregor Strniša, na primer, je z njimi sodeloval še dolga leta. Presenečenje festivala je bil uspeh mladega Franca Podjeda, domačina z Bleda. Za skladbo Pojdi spet na Bled – ne smemo je mešati z Adamičevo uspešnico Ko boš prišla na Bled – je sam napisal tudi besedilo in osvojil tretjo mesto pri občinstvu, poleg tega pa še nagrado strokovne žirije, ki jo je prispeval časopis Tedenska tribuna. 23-letni študent ekonomije ni imel časa, da bi se sončil ob svojem uspehu na lovorikah, saj je s svojim kvartetom igral na plesu v blejski kazini in baru Park. Med »klajne pavze« je pritekel v festivalno dvorano po priznanje. In menda so bili pri Tedenski tribuni tako radodarni, da je lahko z denarno nagrado kupil rabljeni klavir.

Pa še svojo hitro vzhajajočo novinarsko zvezdo so s Tribuno poslali na Bled. So že vedeli, zakaj. A. M., kot se je pod svojo prijazno reportažo z inicialkama skromno podpisal alpinist in eden prvih slovenskih himalajcev, na Bled nista prignali bližina gora ali ljubezen do popevk, ampak ljubezen do neke mlade dame, ki je postala prva dama slovenske popevke. Že naslednje leto pa tudi gospa Mahkota.

Da bi ostal v formi, je Ante menda pod plaščem noči po zunanji strani preplezal ves stari hotel Park, na balkonu najvišjega nadstropja pa je za srečen izid vzpona stiskala pesti Marjana Deržaj.

To je bil menda tudi edini obfestivalski dogodek, ki bi spadal v kakšno rumeno rubriko, če bi jih takrat že imeli.

Tetejev sosed v Delovi hiši na Tomšičevi – Tovariš – je bil manj prijazen. Da blejski festival ni bil ne krop ne voda, je nergal, in ni mu bila všeč ne zmagovalna ne katera druga skladba, ne pevci ne pevke, niti besedila, ki naj bi bila tako rustikalno romantična, kot bi bili Slovenci še vedno narod pastirjev. Pa še to se je vpraševal strogi Tovariš, kako si ta država – mišljena je bila Jugoslavija – lahko privošči vsaj 10 popevkarskih festivalov, ki seveda niso poceni. Se vam zdi kaj znano?

Na splošno pa je bil takratni tisk kljub svoji družbenopolitični resnobnosti novemu festivalu dokaj naklonjen. Pri zagrebškem Jugotonu je izšla tudi festivalska LP-plošča. Slovenci namreč še nismo imeli svoje produkcije nosilcev zvoka.