UBRANO

Pevke z Razborja znajo 
zapeti več kot 200 pesmi

Objavljeno: 07.09.2012 11:00Posodobljeno: 07.09.2012 11:00

Vse pevke, ki jih druži ljudska pesem, so doma iz vasi Orehovec.

»Razbor je prav lepa vasica nad železniško postajo v vasi Breg ob Savi. Od tam pelje pot naravnost na Lisco. Naša vas je majhna, a v njej živijo zelo dobri ljudje. Sicer smo vse pevke doma iz vasi Orehovec, tam smo odraščale, se nato razkropile po različnih krajih in se v zadnjih dvajsetih letih spet združile ob gojenju ljudskih pesmi,« pravi Ana Vidic, neuradno vodja pevk, ki je pol stoletja prepevala tudi v cerkvenem zboru. In nadaljuje: »Ko pa sta Jože Ašič in Jože Imperl pripravila prvo srečanje ljudskih pevcev v Sevnici, je šel tja tudi ves naš cerkveni zbor. To je bilo leta 1992. Potem smo še nekaj let kot cerkveni zbor peli na različnih prireditvah, nato pa so se moški – moški kot moški! – nekaj upirali, jaz pa nisem vrgla puške v koruzo, ampak zbrala novo skupino, v kateri še danes pojemo in letos praznujemo dvajsetletnico.«

Pevke z Razborja prepevajo ljudske pesmi, ki so značilne predvsem za Posavje, Kozjansko in lep del Štajerske, in so ena najdlje delujočih skupin ljudskih pevcev ne le v Posavju, temveč v Sloveniji nasploh. Odkrivajo in prepevajo pesmi, ki jih mlajši rodovi skoraj ne poznajo več, kaj šele da bi jih kdo še znal zapeti tako, kot jih na svojih zgoščenkah zapojo Ana Vidic, Pavla Žveglič, Anica Pavčnik, Jožefa Prah in Marija Stegenšek. Slednja zadnje čase ne nastopa, tako da so pevke z Razborja postale kvartet. Vsako leto zapojo na ducat odrov po vsej Sloveniji. Strokovnjaki s področja etnologije in ljudske pesmi jih visoko cenijo zaradi njihove pristnosti in širokega repertoarja. Ducat in pol pesmi so s pomočjo društva Blaž Jurko Razbor pod Lisco izdale na prvi zgoščenki leta 2006, spomladi 2010 pa so dočakale izid še ene z naslovom Nekdaj v starih časih. Koliko pesmi znajo danes zapeti, ne vedo natanko, a jih ni malo. »V knjigi Razbor med koprenami spomina, ki jo je napisala Breda Vidmar, je opisana zgodovina kraja in objavljenih 240 pesmi, ki smo jih zbrale in jih večji del znamo tudi zapeti. Ko smo bile še v otroških letih, ni bilo radia, televizije ali harmonike, morda kakšne orglice, in vse naše razvedrilo je bilo petje. Ob različnih priložnostih in praznikih smo se otroci učili peti pesmi, ki so jih peli naši starši, strici in tete. In marsikatero smo si zapomnile še iz otroških let! Ko smo v mlin nosile, v šolo hodile, smo ves čas pele, pa ne samo me – tudi žanjice, kosci, mlatiči so vedno peli, otroci pa smo bili pri tem navzoči. In tako smo si v glave zapisale zelo veliko pesmi,« povedo.

Se bodo te ohranile med ljudmi? Je kaj zanimanja za petje med mladimi? Se jim je hotela pridružiti katera mlada pevka? »Veste, v naših koncih je mladina danes čisto drugače naštelana, kot smo bili včasih mi. Za te stare pesmi jim ni. Mladim ta način petja, ki ga gojimo me, preprosto ni všeč,« pove Vidičeva.

Pevke si želijo, da bi izdale še kakšno zgoščenko, preostale pesmi, ki jih znajo zapeti – več kot dvesto jih je –, pa bi rade studijsko posnele za arhiv. To je tudi želja kulturnega društva, v okviru katerega delujejo, saj se zavedajo, da ima njihovo ljudsko petje velik pomen za ohranjanje kulturne dediščine in folkloristike jugovzhodnega dela Slovenije. S posnetki bodo kulturno dediščino ohranili zanamcem v tonskem zapisu. »Ljudsko slovstvo in ljudsko petje je pomemben del kulture naroda in zavestno se moramo truditi, da ga ohranjamo,« pravijo v društvu.

Predstavitvene informacije