V nedeljo, 24. januarja, bo v sklopu koncertne serije Drama Akustika v ljubljanski SNG Drami nastopila priljubljena primorska skupina Avtomobili. Zasedba, ki sta jo leta 1982 v Novi Gorici ustanovila brata Mirko in Marko Vuksanović, je bila redna gostja na odrih po Jugoslaviji, v devetdesetih letih pa so uspešno koncertirali po Sloveniji. V tem času so ustvarili zajeten repertoar in nanizali ducat glasbenih izdaj. Zadnja je plošča Pozna pomlad iz leta 2012.
Avtomobili so avtorska skupina, ki trenutno deluje v postavi Boštjan Andrejc, David Morgan, David Šuligoj, Marko Vuksanović in Mirko Vuksanović in slovi po odlični odrski izvedbi in spretnem vključevanju različnih glasbenih slogov. Z leti so nanizali vrsto uspešnic in postali nepogrešljiv del domače scene. Zaradi nekoliko otožne in zasanjane glasbe so si prislužili vzdevek slovenski Pink Floyd. »Po vseh teh letih gotovo ne čutimo in ne delujemo tako kot na začetku. V fizičnem pomenu žal leta ne prinesejo nič dobrega. Drugače pa trajanje baje prinese nekaj več modrosti, postaneš manj neučakan, naučiš se biti strpnejši v odnosih, vsakega poraza ne jemlješ več kot konec sveta, ugotoviš, da je iskrenost pri delu pomembnejša od rezultatov. Glasbeno smo seveda pridobili veliko znanja. Ni pomembna zgolj zamisel, ampak tudi to, kako jo udejanjimo, skratka, kako je kaj odigrano, posneto,« nam je zaupal Marko Vuksanović. »Z leti tudi ta obrtniški element pri vsakem ustvarjalcu začne igrati izrazitejšo vlogo. Takšna je pač narava stvari. Slikarje so še v zgodnji renesansi imeli za obrtnike. Glasbenike pa še dlje. Spretnost je pomemben del ustvarjalnosti. Najbrž so to tiste pozitivne stvari, ki jih z leti pridobiš. Žal pa te popularnost in uspešnost kot motivacija začneta vedno manj zanimati. A seveda daleč od tega, da si ju ne želiš, le vse tisto, kar je treba poleg glasbe narediti za to, postane malček nadležno. Je pa res tudi, da če si veteran, to pomeni, da si preživel. Torej ti je uspelo!«
Prihajajoče druženje bo še bolj zanimivo, ker Avtomobili pravkar končujejo novo ploščo, ki jo je že napovedala skladba Stopinje v snegu. »Delo pri novih skladbah smo začeli pred kakšnim letom in pol. Rad bi poudaril, da je končna podoba skladb vedno delo skupine. Mislim, da je to naša največja vrlina. Čeprav smo ljudje z zelo različnimi glasbenimi okusi, najdemo skupni jezik in se nihče ne počuti prikrajšanega. Vsak se v tej glasbi počuti dobro. To je za skupino najpomembnejše. Pri snemanju smo stvari malček zakomplicirali, saj ustvarjamo v različnih studiih, veliko je tudi gostov. Predvsem pa me veseli, da hočemo posneti ploščo, ki je produkcijsko zelo zahtevna, vsaj za slovenske razmere, da ne delamo kompromisov niti glede inštrumentarija niti glede produkcijskih postopkov. Vsebinsko gre za zbirko desetih vinjet iz navadnih majhnih življenj, v nekaterih pesmih z veliko ironije. Avtomobile imajo mnogi za melanholike. A če sem iskren, ne vidim dobrega razloga za to. V svetovni glasbi je veliko izvajalcev, ki so daleč pred nami. Ne vem, mogoče ker naša besedila tako razumejo ali pa ker glasba tako dobesedno slika besede. Nova plošča prinaša pesmi, ki so zelo pitne, a niso plitve.«
Številni opozarjajo, da smo v obdobju, ki ni naklonjeno glasbenikom. »Pogrešam nekaj več patriotizma. S to besedo hitro dobiš negativen predznak, a ima lahko tudi pozitivne konotacije. V Sloveniji je veliko izjemnih ustvarjalcev, ki preprosto nimajo prostora, kjer bi lahko predstavili svoje delo. Vedno menim, da imamo tisto, kar zaslužimo, a velikokrat ta tehtnica zamuja. Sove se oglašajo, ko je dan že mimo. Nima smisla, da bi govoril, da so mediji rumeni in jih zanima predvsem to, kdo je dobil raka, komu je umrla ljubljena psička, kdo ima novo punco in kje je kupil nova oblačila, ker to so pač stvari, o katerih se piše, ko se govori tudi o glasbi. In na drugi strani so seveda tudi ljudje, ki pišejo o glasbi, ki ni mainstreamovska, in so zaslužni za to, da je vsaj ta segment na pošteno predstavljen. Žal mi je, da se o glasbi pravzaprav ne piše. Ko sem bil mlad, sem v časopisih požiral pogovore z glasbeniki, kjer se je govorilo o njihovem delu. Danes v Sloveniji nimam te možnosti. Čeprav je treba biti iskren, nekaj se spreminja, zlasti na spletu, Rock line in tudi nekaj drugih podcastov je. Pa še nekaj je, kar se mi zdi, da je tipična slovenska bolezen: to, da se ustvarjalnost enači z uspešnostjo. Po tej logiki je George Lucas genialen režiser, Bergman pa zanič. In tukaj je seveda tudi intelektualni predsodek, da je pop kultura manj vredna. Nismo vsi zgolj zabavljači.«
Bowiejeva popolnost
»David Bowie je žal šel. Ne bi rad izpadel kot nekdo, ki pristavlja lonček, a Black star je nekaj, kar me je res prevzelo. Glasba z globokim sporočilom brez strahu, ali bo všečna, a hkrati je tako všečna. Popolnost pop glasbe. Do tukaj se lahko pride v tem žanru,« nam je zaupal Marko Vuksanović na vprašanje, kateri glasbeni projekt ali dogodek ga je v zadnjem času najbolj pretresel.
