Ostro o rockerjih, 
ki izgubljajo ostrino

V nedeljo, 12. junija, bo v ljubljanski Hali Tivoli nastopil Vincent Damon Furnier, bolje znan kot kralj teatralnega rocka Alice Cooper. Boljšega uvoda v poletno koncertno sezono si sploh ne bi mogli želeti. Povrhu prihaja z odlično glasbeno zasedbo in odrskim spektaklom, ki ga ne velja zamuditi. »Nismo še nastopili v Sloveniji, zelo se veselimo, da bomo igrali v novem kraju,« nam je pred prihodom zaupal Alice Cooper in obljubil zabaven nastop z veliko energije. »Imeli smo že nekaj koncertov v Združenih državah, bilo je super. Imam odlično ekipo, kar tri kitariste. Med njimi je tudi dekle, kitaristka Nita Strauss, ki ima rušilno moč. Stara je 27 let in je odlična glasbenica, Ryan Roxie je živa legenda, svojčas je igral s Slashem, ter seveda Tommy Henriksen. Prav vse sem osebno izbral, zaradi njihove izjemne odrske prezence, ker so odlični kitaristi in najboljši prijatelji. V tej skupini vlada izjemna kemija – naš bobnar (Glen Sobel) je bil nedavno izbran za najboljšega bobnarja v rock'n'rollu. Chuck Garric pa je igral bas z velikani, kot so Guns'n'Roses. To je skupina samih zvezdnikov.«

Tehnologija načela rock'n'roll

Alice Cooper je v bogati karieri sooblikoval rock glasbo, način nastopanja, in tako postal sinonim za markantni odrski alter ego. Sodeloval je s ključnimi glasbeniki rocka, hardrocka in sorodnih glasbenih zvrsti. Dodobra razume tudi zaodrje glasbene industrije. Prav zaradi tega bi težko našli boljšega sogovornika o trenutnem stanju. Rock glasba je v krizi, ki je med drugim posledica uničevalnega padca prodaje plošč. »Temelje rock'n'rolla je načela tehnologija. Če si včasih hotel biti skupina, si moral igrati po lokalih, štiri ure na noč, v živo pred občinstvom in ga uničiti. To je bila osnova, beatli so bili super glasbeniki, še preden so začeli snemati. The Rolling Stones so bili odličen rock bend, preden so sploh kaj posneli. Jaz prihajam iz te šole. Naš bend je igral v živo pet let, preden smo sploh šli v studio, zdaj pa veliko skupin posname album, ki ga sploh ne igra pred občinstvom. Uporabljajo samodejno uglaševanje in druge efekte. Zame so izgubili bistvo rock benda – ta mora biti uporniški, mora vihteti pištole, biti izobčenec, šele potem si rocker. Danes so vsi tako politično korektni, izgubili so ostrino. Pozabili so, da so rockerji kot pirati, ne smejo biti del družbe, so izobčenci. Če danes pogledaš večino glasbenikov, so videti kot sleherniki, ki jih srečaš v nakupovalnem središču.«

Seveda obstajajo svetle izjeme, skupine, ki vztrajajo pri klasičnem rock nastopu in se ne vdajajo hitrim zaslužkom in rešitvam. Cooper ima dober pregled nad mladimi skupinami, saj že 13 let vodi lastno radijsko oddajo Noči z Aliceom Cooperjem (Nights with Alice Cooper), v kateri predstavlja odlično glasbo, mlade upe in veliko več. »Predvajam lahko katero koli skladbo želim. Smešno je, da prav vsakega, ki ga predvajam, tudi osebno poznam. Prav zaradi tega lahko o teh ljudeh pripovedujem zgodbe, o zaodrju. Ljudem je to všeč, saj tega ne morejo slišati nikjer drugje. Včasih v šali rečem, povej mi ime in povedal ti bom zgodbo. Med skupine, na katere velja biti pozoren, zagotovo spadajo Black Veil Brides. Oni imajo pravi odnos in videz. So ena redkih skupin, ki se resnično zavedajo, da mora imeti bend svoj karakter, ne smeš biti kot vsi drugi. Potem je tukaj bend iz Irske, ki se imenuje The Strypes. Stari so 18 let in igrajo kot Yardbirds ali The Small Faces. Imajo tisti pravi, malce arogantni odnos, tako kot so ga imeli Guns'n'Roses in Aerosmith in Alice Cooper iz tistega obdobja. Tak odnos potrebuje rock'n'roll.«

Velik poklon je njegov glasbeni vpliv dobil v letošnji sezoni odmevne televizijske serije Vinyl, ki sta jo v eter spravila Mick Jagger in Martin Scorsese. Posvetijo mu celotno epizodo in prikažejo delček njegovih odrskih rekvizitov, med drugim giljotino. »Ko sem gledal Vinyl, me je popeljal v tisto obdobje. Med vsem najbolje ujamejo odnos založb. Takrat je dejansko šlo za glasbo, dobre skladbe so odločale, komu bo uspelo. V poslu je bilo veliko droge, tega je bilo ogromno. Ampak je treba vedeti, da so glasbeniki v glavnem popivali, v založbah so uživali večino kokaina. Ljudje kot Mo Ostin in Clive Davis so poznali glasbo. Ob treh zjutraj sem bil v studiu, pa je prišel Ostin in se z menoj pogovarjal o besedilih. Tega ni več, in to je škoda. Skupne, kot so Led Zeppelin ali Rolling Stones, so postale velike, ker so bile založbe enako zainteresirane za prodajo plošč kot za kakovost glasbe.«

Zvezdniška zasedba v baru

Prav na začetku sedemdesetih, ko se odvija serija Vinyl, je tudi Alice Cooper s člani svoje skupine na veliko popival in se pozneje znašel na robu zaradi alkoholizma. »Leta 1972, '73, '74, sem živel v Los Angelesu. Vsako noč smo končali v baru Rainbow. To je bilo naše zbirališče. Tja smo zahajali Harry Nilsson, Keith Moon, Micky Dolenz iz The Monkees in jaz. (Med redne stranke so spadali tudi John Lennon, Ringo Starr, Neil Diamond, Lemmy in občasne Elvis.) To je bil klub za popivanje. Jim Morrison in Jimi Hendrix sta bila stara člana.« Cooper je neformalno društvo poimenoval The Hollywood Vampires, novega člana so sprejeli, če je popil več kot drugi. Pred leti je iz te zgodbe nastala skupina z imenom The Hollywood Vampires, ki je lani izdala svoj prvenec. »Pred časom sem snemal film Dark Shadows z Johnnyjem Deepom. Vedel sem, da je odličen kitarist. Ob neki priložnost smo bili v baru in sem rekel, danes bomo barski bend. Nič ličil, nobenega balasta, šli bomo na oder in zaigrali, kar si bo zaželelo občinstvo. Brown Sugar, skladbe od stonesov, Back in the USSR od beatlov. Johnny je znal prav vsako skladbo na pamet. Predlagal sem mu, da bi naredila skupino, v kateri bi igrala skladbe vseh naših pivskih prijateljev, ki so že mrtvi. Pa je prišel mimo Joe Perry (Aerosmith) in rekel, da bi rad bil zraven. Ljudje ne vedo, da hodi Perry k Johnnyju Deepu na učne ure kitare. Res je odličen kitarist, zelo drugačen. Potem je prišel Duff McKagan iz Guns'n'Roses in prijel za bas. Za bobne je sedel Glen Sobel. Ko smo začeli snemati, se je nenadoma pojavil cel kup ljudi. Prišel je Paul McCartney, pa Brian Johnson iz AC/DC, pa Joe Walsh in Dave Grohl. Vsak je hotel igrati pri vsaj eni skladbi. To so seveda glasbeniki, ki si jih želiš v studiu. Če pride Paul McCartney k tebi v studio, hej, je lahko še kaj boljšega?«

Biti na koncertu Alicea Cooperja zagotovo spada med glasbena doživetja, ki jih nikakor ne velja zamuditi. Še posebno zdaj, ko postajajo koncerti navadni svetlobno-zvočni spektakli, ki se oddaljujejo od svojega bistva – glasbe in uporništva. »Po mojem mnenju je trenutna kriza začasna, prepričan sem, da se te stvari pojavljajo periodično. Zagotovo obstajajo mlade skupine, ki se v garaži učijo igrati skladbe skupine The Who, Alicea Cooperja in Mötley Crüeja. Gre za kroženje. Vsaj upam, da imam prav, ker ima moj sin skupino, ki se imenuje CO-OP in je neverjetno dobra. Rekel sem mu, da živi v napačnem obdobju. Če bi bili v 70. letih, bi že imeli podpisano pogodbo z založbo. Svetoval sem mu, naj bo potrpežljiv, kmalu bo prišel pravi čas in takrat bodo pripravljeni.«