Onemele so orglice Andreja Blumauerja

»Glasba me zvesto spremlja vse življenje – v otroških letih v ljubljanski operi, pri 18 letih z lastnim ansamblom, z orglicami tudi v filmih, pri sodelovanju v oddajah TV Slovenija ter avstrijskega in nemškega radia in TV pa do potovanj na sever in jug Amerike,« je leta 1994 Andrej Blumauer zapisal v spremni besedi ob izidu ene svojih zgoščenk, izdanih na Slovenskem. Tako so njegove najbolj znane skladbe prišle tudi do ljubiteljev domače glasbe, ki jo krasi igranje na orglice. Na svojih ploščah je sodeloval z Big Bandom RTV Slovenija pod taktirko Jožeta Privška, s pevci, kot sta Oto Pestner in Edvin Fliser, med njegovimi največjimi uspešnicami in pri nas znanimi skladbami pa so Veseli Ribn'čan, Slovenski fantič, Veseli trobentar, Razpoložene orglice, Zaljubljene orglice, Alpska uspavanka, Na Šmarjetni, Spet sem doma...

Z njim je sodelovalo kar lepo število slovenskih glasbenikov, eden izmed njih je Boris Kopitar, ki se spominja: »Vedno, ko odide kdo od velikanov slovenske domače glasbe, imam občutek, kot da je odšel del mene. Andrej Blumauer je bil moj dolgoletni prijatelj in dobri znanec, ki je živel za domačo glasbo. Z orglicami je nastopil že na poskusnem snemanju oddaj takratne Televizije Ljubljana, decembra 1957, pred uradnim začetkom oddajanja.« To in še mnogo več je o njegovem glasbenem ustvarjanju doma in onstran velike luže povedal tudi pred skoraj petimi leti, ko je bil gost v TV-oddaji Glasbeni spomini. »Njegovi skladbi Veseli Ribn'čan in Veselo v Kamnik spadata v zakladnico naše domače glasbe. Mnogo mladih ansamblov, ki skoraj na vsaki veselici izvajajo Ribn'čana, morda niti ne ve, da je on avtor, saj skladbo poznajo v izvedbi ansambla Franca Miheliča. Andrej bo za vedno ostal v mojem spominu kot optimist in veseljak, ki je bil vse življenje predan lepi glasbi.«

Andrej Blumauer se je rodil v Gradcu v Avstriji leta 1932, a je od ranega otroštva živel v Ljubljani. Pel je že od majhnega, pri šestih letih je začel igrati na violino, pri 14. je v roke prijel kitaro, dve leti pozneje še trobento. Že v zgodnji mladosti je zapisoval note in besedila, ki jih je pozneje oblikoval v uspešnice. Rad je zahajal v Kamniško Bistrico in na Veliko planino in nekoč na poti z vlakom proti Kamniku in s kolesom naprej se mu je porodila uspešnica Veselo v Kamnik in urno naprej. Poleti 1957 se je zelo resno lotil še igranja na ustne harmonike – orglice z registrom. Po samo treh mesecih je na Radiu Ljubljana v oddaji Pokaži, kaj znaš osvojil prvo mesto v triu orglice, kontrabas in kitara. Bil je prvi godec s tem glasbilom, ki se je pojavil na jugoslovanskih in avstrijskih radijskih programih. Njegov sloves imenitnega orgličarja je segel tudi do nemške tovarne Hohner in leta 1959 so ga povabili, naj obišče tovarno. Ob tem mu je gospod Hohner, lastnik tovarne, podaril njihovo najnovejše glasbilo – harmoneto. Harmoneta je sestavljena iz ustne harmonike in frajtonarice, z možnostjo električnega ozvočenja. Tako je bil Andy eden prvih, ki so se spoznali s to novotarijo. Bil je tako navdušen nad njo, da je eno leto vadil po deset ur na dan in prav harmoneta je bila tista, ki mu je bliskovito odprla vrata vodilnih TV- in radijskih glasbenih oddaj ter ga popeljala na koncertne odre po Evropi.

Njegovo igranje je bilo moč slišati tudi v dveh filmih – Zakladi naše zemlje in Moj dobri stari pianino. Nastop na TV Ljubljana leta 1959 v oddaji Mali variete je bil eden zadnjih v Sloveniji, saj je zaradi bližajočega se služenja v JLA še istega leta odšel čez mejo v Avstrijo in še naprej bogatil svojo pot, kot je dejal, na svobodi. Dan pred božičem leta 1960 je z ženo Sonjo odšel čez lužo v Kanado k sestri Eli, pri odhodu iz domovine in Evrope pa je nastala pesem o domotožju – Veseli Ribn’čan, ki je postala dobro znana tudi onkraj Atlantika pod naslovom Let's Have a Polka.

»Andy Blumauer, ki se je v Andre preimenoval leta 1965, ko je postal državljan Kanade, je organiziral prvi Octoberfest na ameriški celini v Torontu in nato nadaljeval te festivale tudi v Clevelandu, New Yorku in vsega skupaj še v okoli 125 mestih po Kanadi in ZDA. Iz Kanade se je počasi selil proti Floridi. Leta 1967 je križaril po Karibih in štiri mesece igral na potniški ladji. Glasbena pot ga je pripeljala tudi v Teksas in od tam se je po enem letu vrnil v Kanado. Leta 1978 se je preselil v Orlando na Floridi, kjer je kot posebni gost nekaj let nastopal v različnih velikih zabaviščih. Leta 1985 je odšel v Vancouver v Kanadi, kjer je nadaljeval delo, pet let pozneje pa se je vrnil v Slovenijo, kjer je od tedaj živel in ustvarjal, a se je pogosto vračal v Nemčijo in Kanado. V domovini pa je preživel tudi zadnja leta svojega življenja,« je za naš zapis povedal Andrej, eden izmed štirih sinov velikega umetnika.

Pesmi in napevi iz lepe Slovenije je slovenski naslov njegove prve LP-plošče, natisnjene leta 1963 v ZDA. S svojim ansamblom pa je v širši domovini najprej izdal plošči Lepa si, Slovenija in Mariachi, na Slovenskem pa še zgoščenke in kasete S pesmijo doma in po svetu, Spet smo doma, Od Izole do Mehike in morda še katero.

Kot Andre Blumauer se je tudi Jože Galič proslavil z igranjem na orglice. Ob Blumauerjevem slovesu nam je povedal: »V svoji prvi glasbeni skupini, Ansamblu Jožeta Galiča, sem večinoma igral na harmoniko, le dve skladbi tudi na orglice. To sta bili Slovenska polka in Sanjaj, sinko, ki ju je zložil prav Andrej Blumauer in sem ju odlično naštudiral že v otroških letih. Ko je ansambel prvič slišala Cita Galič, s katero sva ustanavljala novo skupino, mi je predlagala, naj se posvetim le orglicam in petju. Andrej Blumauer je bil torej, vsaj posredno, ključen pri ustanovitvi ansambla Slovenija, ki je omenjeni skladbi pozneje posnel v mojih priredbah. Šele takrat sem vzornika tudi osebno spoznal. Med drugim mi je pripovedoval o odzivu nemških poslušalcev na moje igranje Slovenske polke. »Tole si pa odlično zaigral, Andrej,« so ga hvalili, on pa jim je dopovedoval, da to različico, še nekoliko nadgrajeno, igra povsem drug orgličar. To je bilo zame eno največjih priznanj na moji poti. Z Andrejem sva se nato še večkrat srečala, tudi ko je za nastop mojega sina Marka Galiča na Alpskem večeru napisal skladbo Pojdem na Bled. V tistem času sva načrtovala tudi ustanovitev orgličarskega tria ali kvarteta, ki naj bi, kot je predvideval Andrej, prodrl celo na ameriške odre, a se ta zamisel iz več razlogov ni uresničila.«

Andre Blumauer ni dočakal zadnjega nedeljskega jutra. Orglice so ta dan samevale na njegovi nočni omarici, a jih bodo potomci zagotovo shranili na primernem prostoru kot spomin na velikega mojstra igranja na to sicer majhno, a prisrčno glasbilo. Pogreba ne bo, na njegovo željo bodo svojci njegov pepel raztrosili po njemu tako ljubih kamniških planinah.